Andreas Dahlmeier, oče pokojne biatlonske šampionke Laure Dahlmeier, ki se je konec julija smrtno ponesrečila na gori Laila Peak v Pakistanu, je v pogovoru za Bild razkril nekatere podrobnosti o sami nesreči in kasnejši spominski slovesnosti.
Ta je slaba dva tedna po nesreči potekala v Garmisch-Partenkirchnu, udeležili pa so se je lahko samo tisti ljudje, s katerimi je bila pokojnica v dobrih odnosih.
Kot je povedal njen oče, je imela dvakratna olimpijska prvakinja zelo natančno izdelano mnenje, kako naj bi bil njen pogreb, vključno z glasbeno spremljavo in seznamom 'povabljencev'.
Ljudje, s katerimi se Laura ni najbolje razumela, na pogrebu niso bili dobrodošli. Obred je minil brez trupla pokojnice, saj so posmrtni ostanki ostali na gori.
Družina je sicer v nasprotju z Laurinimi željami želela truplo pripeljati v dolino, vendar reševalna akcija ni bila izvedljiva, saj je truplo s kraja nesreče, kjer je Dahlmeierjeva v podoru skal dobila usodni udarec v glavo, zgrmelo v globino, kjer ga je skoraj v celoti prekrilo skalovje.
"Udarec je bil za Lauro nemudoma usoden," je za Bild povedal biatlonkin oče, ki ima večdesetletne izkušnje z gorskim reševanjem.
Takoj po nesreči je bilo območje nedostopno zaradi slabega vremena, nenaklonjene pa so jim bile tudi nekatere druge okoliščine.
"V dneh po nesreči se je z gore vsula ogromna količina kamenja, ki je pokopalo Laurino truplo. Morda se je izteklo točno tako, kot si je sama želela. Laura počiva na mestu, kjer je bila vesela in se je počutila svobodno. Če bi bila pokopana na javnem pokopališču, kjer bi ljudje obiskovali njen grob, bi bila zagotovo nejevoljna, češ 'spet je nekdo tukaj, pustite me že počivati v miru'. Verjamem, da je v gorah našla ta mir," je dodal.
Razkril je tudi, da se je družina najhujšega bala že nekaj dni pred usodno nesrečo, a je šlo za lažni alarm. "Laura je ponesreči pritisnila gumb na varnostni napravi, s katero je lahko opravila klic v sili. Pomotoma je pritisnila gumb na oddajniku," je povedal oče.
Tri dni kasneje so se njihove največje skrbi uresničile.
Laura ni želela, da bi v primeru njene nesreče kdorkoli tvegal življenje za reševanje trupla. Tudi to željo bo družina zdaj upoštevala, v skladu z željami pokojnice pa je minila tudi spominska slovesnost, na kateri se je zbralo približno 200 ljudi.
"Laura nam je zapovedala, da lahko pridejo samo ljudje, ki jih je imela rada, drugi pa niso dobrodošli. Glede tega je bila zelo neposredna," je razkril oče.
Vsak ima pravico, kdo ga spremljal k zadnjemu počitku....