Sodeč po zgornjih podatkih je poklic hokejskega vratarja eden najtežjih. Tezo potrjujejo tudi sledeči podatki. Njegove lojnice neprestano izločajo pot, ki mu teče po celem telesu. Že tako zožano vidno polje, mu prekrivajo znojne kaplje. Deset igralcev najhitrejše moštvene igre se neprestano podi za ploščkom, ki ga pogosto sploh ne vidi. Sedemnajst dekagramov težka "črna konzerva" proti njemu leti s hitrostjo 170 km/h, kar od njega zahteva 100-odstotno koncetracijo. Pa tudi neverjetne reflekse, v 22 kilogramov težki opremi. Dober vratar denimo iz startnih blokov brez opreme krene 0,13 sekunde hitreje kot rekorder v teku na 100 in 200 metrov Usain Bolt.

	Udarci so tako hitri, da ploščka včasih sploh ne vidiš. Marc-André Fleury

Medtem opravljanjem svojega dela večina navijačev nasprotne ekipe dela vse, da bi ga spravila iz tira. Zaradi stresa in potenja tako vratarji izgubijo tudi več kot štiri kilograme na tekmo. In kaj je razlika med vrhunskimi in povprečnimi čuvaji mreže? "Največja razlika je v koncentraciji in soočanju s stresom," pojasnjuje vratar moštva severnoameriške lige NHL Pittsburgh Penguins, Marc-André Fleury. Fant že ve, saj je v svoji karieri osvojil Stanleyjev Cup.

"Ni drugega kot da pritisk ponotranjiš. Na tekmi te mnogo stvari dekoncentrira, zato je zares težko braniti dve uri. Udarci so tako hitri, da včasih sploh ne vidiš ploščka. Premikaš se po občutku in strah te je, da česa ne zamudiš in se osramotiš, ali pa celo poškoduješ," je dejal Fleury. Prav poškodbe so lahko brutalne. Leta 1989 je denimo igralec vratarju Buffalo Sabers Clintu Malarchuku z drsalko prerezal vratno žilo. Rešil ga je klubski zdravnik.