Olimpijski prvak v sabljanju Rubén Limardo v želji po nadaljevanju kariere na najvišji ravni služi denar tudi kot dostavljavec na kolesu, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Venezuelec že nekaj časa, tako kot celotna reprezentanca v sabljanju, živi, dela in trenira v Lodžu na Poljskem. Tam se nekateri izmed njih pripravljajo na olimpijske igre v Tokiu, ki bodo na sporedu naslednje poletje. V središču pozornosti javnosti pa je Limardo pristal, potem ko je na Twitterju objavil, s čim služi denar, da preživi iz meseca v mesec med koronsko krizo.
Požel je veliko spodbudnih besed in odobravanja. "Denar moraš zaslužiti tako ali drugače. To je služba kot vse druge," je dejal 35-letnik, ki je zlato olimpijsko kolajno osvojil pred osmimi leti v Londonu.
Tudi preostalih 20 članov reprezentance je dostavljavcev v mestu Lodž, v katerem na kolesih razvažajo hrano. Vse v želji, da bi lahko še naprej trenirali, nekateri tudi s pogledom v Tokio.
"Vsi smo dostavljavci. Iz Venezuele dobimo le malo denarja, saj tudi tam kriza pušča posledice. Pandemija je vse obrnila na glavo. Ni tekmovanj, igre so prestavili za eno leto, sponzorji pa posledično denar obljubljalo šele prihodnje leto," je za AFP razložil Limardo, eden od le dveh venezuelskih dobitnikov zlate kolajne v celotni zgodovini OI, po boksarju Franciscu Rodríguezu.
V Lodžu v večinoma zapuščenem industrijskem obratu člani reprezentance trenirajo in učijo sabljanja lokalne otroke vso jutro do okoli 13. ure, ko športne rekvizite zamenjajo za kolo in se odpravijo v mesto, kjer dostavljajo hrano.
Na dan po ocenah Limarda prevozijo približno 50 kilometrov, zaslužijo pa okoli 100 evrov na teden. "Uskladili smo treninge in službo. Lahko bi rekli, da je to podaljšek običajnemu treningu," se je v zahtevnih časih šalil 35-letnik. "To nam omogoča, da treniramo, končamo študij, plačujemo najemnino. Vsi delamo, da finančno podpiramo drug drugega," je za konec dejal Limardo, ki na Poljskem živi vse od leta 2001. Takrat je njegov stric želel ustvariti sabljaški center za svoje rojake, kar bi bila baza za nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.
Zdaj namesto stričeve ideje Limardo vodi šolo sabljanja, v kateri se kot učitelji izmenjujejo reprezentanti, ki upajo, da bodo nekoč šli po stopinjah venezuelskega športnega junaka. Dostavljanje hrane mu, kot pravi, ni breme. "Vsakič, ko dostavim hrano, si rečem, da mi bo to pomagalo na poti do zlate kolajne v Tokiu," je za konec dejal odločni sabljač.
On služi z delanjem reklame