Preberite še ...

Oče užaljen, hči izpadla Roddick je ljubosumen na mišice Serene Williams

Ko se je Jelena Dokić letos pojavila na teniških igriščih Melbourne Parka, je bila zgolj igralka, številka 187 na lestvici WTA, povratnica s povabilom organizatorjev in primerna tema za pogovor. Devet dni kasneje je kljub porazu v četrtfinalu proti Rusinji Dinari Safini glavno igrišče zapustila z dvignjeno glavo. Na prvem letošnjem turnirju za grand slam je namreč pustila nepozaben pečat. Vsak dvoboj je bil zanjo posebna bitka in izredna predstava. Ne nazadnje se je dve uri in 19 minut borila za preboj v polfinale, njena nasprotnica pa je bila številka tri svetovnega tenisa. Za igralko, ki se je po celoletnem odmoru leta 2007 lani vrnila na igrišča na turnirjih nižjega ranga, je to vsekakor odmeven dosežek in dokaz, da se vrača na staro pot.

"Prav nobenega razloga nimam, da bi bila razočarana," pravi na Hrvaškem rojena igralka, ki je na vrhuncu svoje kariere igrala pod zastavo očetove domovine Srbije in Črne gore, od leta 2006 pa znova za Avstralijo, ki je njen dom postala leta 1994. "Ta teden sem se na igrišču res borila. Ničesar ne obžalujem. Rada bi le tako nadaljevala. Mislim, da mi lahko uspe," je prepričana 25-letnica. "V bistvu moram le nadaljevati s trdim delom."

V Melbournu so povratnico spremljali tudi domači navijači. © EPA

Dokićeva se je z izjemnimi predstavami na najpomembnejšem domačem turnirju vrnila med najboljših sto igralk sveta, v nadaljnjem boju z njimi pa ima veliko prednost. Na vrhu je že bila in ve, kakšna pot jo čaka. Pred sabo vidi staro cesto, a pozna pasti in pravo smer. "Zdaj sem spet v top 100. Dobre možnosti imam, da nadaljujem dobro. Seveda lahko kdaj tudi izgubim, a to je povsem normalno," je bila po končanem nastopu pred domačimi navijači zgovorna Dokićeva, ki bo za Avstralijo znova nastopila tudi v pokalu federacij: "Tudi to je dobra priložnost, da vidim, kje sem."

Ne spreglejte!

Rezultati v živo

Vzponi in padci, ki jih je v karieri že doživela, so jo naučili, da nič ni samoumevno in da življenje ni vedno rožnato. Tudi zato si zdaj predvsem želi konstantno igro. "Ne želim dobiti enega turnirja, nato pa trikrat končati v prvem kolu. Raje bi vsak teden igrala polfinale," pojasnjuje in priznati je treba, da je njen načrt za napad najboljše petdeseterice na svetu dober. In vse, kar je potrebovala do zdaj, je bilo pet dvobojev, 15 nizov in celo življenje izkušenj.