Haha, ja, jaz tudi. Kaj naj rečem? Dirk je boljši igralec. Zagotovo je to velik izziv zame. To pa ne bo prvič, da bom igral proti njemu. Srečala sva se že v mlajših kategorijah. Res je, da je on od takrat zelo napredoval, vseeno pa je to lep individualni izziv, da vidiš, kje si, kdo si in tako naprej.
Navijači s tribun te prelepe dvorane v Madridu vam sporočajo, da morate že kar na začetku Dirku pokazati vaše mišice. Saj veste, kaj mislim?
Ah, ne bo šlo na silo. Nowitzki je zavarovan bolj kot kakšen kočevski medved. Z njim se ne gre hecati, bistveno je, da ga poskušamo zaustaviti ena na ena, kolikor se ga pač da. To je to, njemu moramo pustiti igrati svojo igro, ob tem pa veliko bolj paziti na druge, da nas kakšni Okulaje, Femerlingi ali pa "ta mali" ne razbijejo. Če bo kdo od njih dosegel 20 točk, nas bo to pokopalo, kajti Dirk je Dirk, zato mislim, da se moramo bolj osredotočiti na druge kot nanj. Vsekakor pa bomo igrali na zmago. Čeprav smo že v četrfinalu, ne bo nobenega popuščanja.
Ste vedeli, da je bil na tekmi proti Turčiji tudi Zlatko Zahovič, ki je zelo doživeto spremljal tekmo?
Ne, nisem vedel. Lepo, da je navijal za nas.
Slovenija je dobesedno abonirana na nočne tekme. Ste se že navadili na ta ritem, vas ti pozni odhodi v posteljo močno utrujajo?
Danes (proti Turčiji, op. p.) je bilo že zelo težko. Predvsem zato, ker je organizacija slaba. Hrana je v primerjavi z Alicantejem "nikakva" oziroma katastrofalna. Tekme so pozno, treninge imamo v času kosila. Danes smo na primer trenirali od pol dveh do pol treh. Nimaš pravega ritma. Za zdaj nam gre dobro, upam, da bomo tudi na preostalih dveh tekmah nadaljevali v takšnem slogu. Na te večerne tekme smo se zdaj počasi že navadili – ni idealno, ampak tako pač je. Pa čeprav zapreš oči šele po drugi uri zjutraj.
|
|
|
Matjaž Smodiš rad rešuje sudokuje in igra tetris. © AFP |
V bistvu je velik pritisk tudi to, da je vseh 12 reprezentanc skupaj v hotelu. Videvamo se vsak dan, vsi smo skupaj, to nam daje občutek nekakšnega pritiska. Najpomembneje je ohraniti trezno glavo, z nobenim od njih preveč komunicirati, samo narediti tisto, po kar smo prišli. Sam grem takoj v sobo, se pogovarjam po skypu, igram igrice ali kaj podobnega, so pa dnevi zares dolgi. Mislim, da bo tisti, ki bo zdržal pritisk tega stalnega druženja, te stalne "frke", odnesel najboljši rezultat.
Omenili ste računalniške igrice, kaj igrate?
Rad imam miselne igrice, kot sta Sudoku in Tetris. Športnih igric ne maram, morda le hokej. Tega sem preigral po cele sezone. Tu pa igram strateške igrice, predvsem Age of Empires, Warcraft in Settlers.
Lahko bi torej rekli, da na Slovenskem trenutno traja obdobje "kralja Matjaža". Je prav vaša "naselitev" v to reprezentanco tista dodana vrednost?
Mogoče se bo slišalo grdo, da hvalim samega sebe, ampak rekel bi, da sem v ključnih trenutkih jaz motivator oziroma vodja. Z mojim zaupanjem vase in v reprezentanco to začutijo tudi drugi. Ko mlajši vidijo nas starejše "crkvat", ko Rašo vidi mene "crkvat", ko vidim jaz njega, kako se bori s tem Okurjem, teče za njim pri svojih letih in s svojim problemi, ko vidiš katerega od mlajših, ki so zate pripravljeni vreči ven parket ... Ta enotnost, ta moštveni duh je uspelo vzpostaviti meni, pa tudi drugim starejšim, ki so že nekaj dali in kdaj tudi zmagali. To smo tisti, ki vemo, kaj vse je potrebno za uspeh. Najpomembneje je, da ne skloniš glave, ko se tekma lomi, da soigralca ne začnes pošiljati v k.... ali pa zamahovati z roko. V tistem trenutku se moraš spomniti dobrih stvari, ki jih je tisti, ki je storil napako, sicer prinesel reprezentanci. Da ga udariš po ramenu, zaploskaš, ga spodbudiš, da vidi, da še vedno verjameš vanj. Vsakemu igralcu namreč ob napaki pade samozavest, to je obrambni mehanizem. Takrat mora biti ob njem vsa ekipa – vsi za enega, eden za vse. To je bil ključ do zdaj in upam, da bo tudi naprej.