Avram Grant ni nikoli poklicno igral nogometa, vendar velja za enega od najuspešnejših izraelskih trenerjev. Za najplodnejše obdobje njegove kariere veljajo 90. leta. Najprej je v enega od vodilnih izraelskih klubov spremenil Hapoel Petah Tikvo (za ta klub je na začetku tega stoletja igral tudi Ermin Rakovič ), pozneje pa vodil še velikana Maccabi Tel Aviv in Maccabi Haifo. Klub iz Tel Aviva je popeljal do prvega naslova prvaka po 13 letih, dva naslova pa je osvojil tudi z Maccabijem iz Haife. Leta 2002 je prevzel izraelsko reprezentanco, prvi izziv pa so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2004. Glavni protikandidat za drugo mesto (prvo je bilo rezervirano za Francoze) je bila "postkatančevska" Slovenija, ki jo je po zlomu na SP 2002 prevzel Bojan Prašnikar . Slovenija je najprej z Izraelci v turški Antalyi (v Izraelu je divjala vojna vihra) odigrala brez zadetkov in pozneje za Bežigradom zmagala s 3:1 (strelci za naše so bili Ermin Šiljak, Aleksander Knavs in Nastja Čeh) ter na koncu osvojila drugo mesto v skupini, Izrael pa je na tretjem zaostal za pet točk.

Avram Grant z izraelskim reprezentantom Yosijem Benayounom © AFP

Precej uspešnejše so bile za Granta naslednje kvalifikacije, ko se je s svojo izbrano vrsto poskušal uvrstiti na SP v Nemčiji. Skupina je bila tokrat precej težja, vendar so bili Izraelci to pot bolj konkurenčni. Znova so sicer končali na tretjem mestu, vendar le zaradi slabše razlike v danih in prejetih zadetkih od Švice. Povrh vsega so kvalifikacije končali brez poraza. Kljub uspešnemu ciklusu domači kritiki Grantu niso prizanašali. Zaradi pogostih zadetkov Izraela v zadnjih minutah se ga je oprijel sloves "srečnega" trenerja.

Po odhodu s klopi svoje izbrane vrste se je preselil v Anglijo, kjer je prevzel mesto tehničnega direktorja Portsmoutha. Na angleški obali je ostal le eno leto, 8. julija 2007 je namreč prišel k Chelseaju, kjer je bil predviden kot vez med igriščem in upravo. Njegovo prijateljstvo z lastnikom Chelseaja Romanom Abramovičem je postalo javno znano kmalu po njegovem prihodu v Anglijo. Ruskega magnata je Grantu predstavil izraelski "superagent" Pini Zahavi , ki je skupaj z alfo in omego Chelseaja sodeloval pri prevzemu Hapoela iz Tel Aviva, kjer je želel gospodariti izraelski diamantni magnat Lev Leviev . Iz posla sicer na koncu ni bilo nič, prijateljstvo, ki je na koncu za vse večne čase spremenilo življenje Avrama Granta, pa je ostalo.