Trener Arsenala Arsene Wenger je v tej sezoni presenetil vse in mesto med vratnicama pred Jensom Lehmannom namenil Špancu Manuelu Almunii. Nemški reprezentant se s tem ni nikoli sprijaznil. Pozimi je bil blizu vrnitvi v Nemčijo, a se je na koncu odločil ostati do poletja.

Takrat ga čaka evropsko nogometno prvenstvo v Avstriji in Švici, kjer bo Nemčija, za katero je odigral 53 tekem, eden favoritov. Pri 38 letih bo to zagotovo Lehmannov zadnji veliki reprezentančni turnir.

Nekdanji vratar dortmundske Borussie, Schalkeja in Milana se je v intervjuju spomnil vzponov in padcev v svoji karieri in se obrnil tudi proti prihodnosti.

Kako se trenutna ekipa lahko primerja s tisto nepremagljivo, ki je osvojila prvenstvo v vaši prvi sezoni pri Arsenalu?
To je nemogoče primerjati. Gre za drugačno ekipo z drugačnimi prednostmi. Trenutna ekipa nima izkušenj, ker ni še nič osvojila, ima pa dovolj kakovosti. V moštvu je nekaj res dobrih igralcev, vendar pa na koncu ne odloča le kakovost, pač pa tudi vzdržljivost in izkušnje.

Z Arsenom Wengerjem © AFP

Arsenal je zaradi strašne poškodbe ostal brez Eduarda. Kako odločilna je bila njegova odsotnost ob koncu sezone?
Seveda nam manjka. Igral je res dobro, zadeval, veliko tekel, trdo delal. Zdaj se je vrnil van Persie, ki pa ima za seboj kar nekaj poškodb. Zdaj upamo, da bodo ostali zdravi. Nimamo preveč številčne ekipe, ali je dovolj številčna, pa bomo videli v praksi.

Kako težko vam je sedeti na klopi vso letošnjo sezono?
Zelo težko, še posebno, ko vidim predstave na igrišču. Včasih moraš to pač sprejeti, čeprav sem že odigral nekaj tekem, a sem se pozneje spet znašel na klopi.

Pod pritiskom je še boljši. © AFP

Kako blizu ste bili povratku k Borussii iz Dortmunda januarja?
Zelo blizu. Vendar sem ostal iz različnih razlogov. En razlog je moja izkušnja iz Milana, ki sem ga prehitro zapustil, gre pa tudi za to, da svojih otrok nisem hotel potegniti iz tukajšnje šole. Poleg tega še vedno verjamem, da lahko tu nekaj osvojim.

Nam lahko poveste več o svojih izkušnjah iz Milana, kjer ste igrali v sezoni 1998/99?
Ko sem bil pri Milanu, sem se poškodoval in nisem igral. Nato pa sem naredil napako, ker sem zaradi pritiska nemškega selektorja Ericha Ribbecha zamenjal klub. Rekel mi je, da me ne bo več klical v reprezentanco, če ne bom igral.

Vas zdaj skrbi za vaše mesto v nemški reprezentanci?
Ne. Običajno me ne bi skrbelo niti za moje mesto pri Arsenalu …

Če se ozremo proti evropskemu prvenstvu 2008, ali ima Nemčija boljšo ekipo, kot jo je imela na svetovnem prvenstvu 2006?
Upam, da smo močnejši, čeprav bo o tem sodil šele turnir sam. Bo pa evropsko prvenstvo po kakovosti močnejše, kot je bilo svetovno. Na svetovnem prvenstvu so bili vsi polfinalisti iz Evrope. Smo prva ekipa, ki se je uvrstila na turnir. Imamo zelo jasno taktično postavitev in verjamem, da smo med favoriti za naslov.

Kako bi opisali delo Joachima Lowa, odkar je zamenjal Jürgna Klinsmanna?
Nadaljeval je Klinsmannovo delo. Slednji je pokazal svojo kakovost s postavitvijo celotnega projekta, katerega ključni del je bil tudi Jogi Low kot njegov pomočnik. Nemčija je imela pred svetovnim prvenstvom težave s taktičnim delom, Klinsmann in Low pa sta izobrazila igralce o načinu igre, ki ga želita. Nekoč smo imeli toliko dobrih igralcev, da nam ni bilo treba skrbeti za taktiko. Vendar pa se je nogomet spremenil in Klinsmann se je tega zelo dobro zavedal. Zato nas je organiziral in tako lahko tudi na slab dan prideš do rezultata.

Jürgen Klinsmann ga je postavil pred Oliverja Kahna. © AFP

Je bilo svetovno prvenstvo vrhunec vaše kariere?
To je bil vrhunec za vse nas. To je bilo verjetno najboljše obdobje našega življenja, saj smo v Berlinu preživeli fantastično poletje, med igralci in navijači pa je vladalo neverjetno vzdušje. Na žalost nismo šli do konca, vendar pa mnogi pravijo, da je za ugled države celo bolje, da smo osvojili tretje mesto. Kot športnik bi seveda raje osvojil lovoriko, vendar pa smo preživeli pet prelepih tednov.

Ali se kakega posameznega dogodka še posebno radi spominjate ?
Po zmagi nad Poljsko v Dortmundu so se nenadoma začeli pojavljati nemški simboli. V Nemčiji si dolgo nisi mogel dovoliti slavljenja svojega patriotizma s kazanjem simbolov. Kar nenadoma pa so prišli ven. Nova generacija, ki nima nič skupnega z vojno in nacisti, je pokazala svoje domoljubje in to je bil čustveno eden od najmočnejših trenutkov.

	Odločil se je, kakor pa sem slišal pozneje, mu je bilo kar malo žal. Torej nanj ne morem biti jezen. Lehmann o sodniku, ki ga je izključil na finalni tekmi Lige prvakov proti Barceloni

Pred svetovnim prvenstvom ste imeli z Arsenalom odlično sezono.
Leto je bilo super, rezultat pa je bil finale Lige prvakov. Na žalost tudi takrat nismo zmagali. To me še vedno jezi. Tista tekma mi še vedno ne da miru. Mislim, da je bil sodnik pod hudim pritiskom – igralci Barcelone so pritekli z dvignjenimi rokami in zahtevali rdeč karton. Konec koncev sem igralca (Samuela Eto'oja, o. p.) podrl in odločitev je bila v sodnikovih rokah. Ta je v tistem trenutku menil, da se je odločil pravilno. Mislim, da me ni želel osebno kaznovati. Odločil se je, kakor pa sem slišal pozneje, mu je bilo kar malo žal. Torej nanj ne morem biti jezen.

Ste zaradi rivalstva z Oliverjem Kahnom boljši igralec?
Zagotovo, še posebno je to vplivalo name v dveh letih pred SP. Preden sem postal prvi vratar, sem imel priložnost, da se za ta položaj bojujem. Bojeval sem se in dve leti in pol igral skoraj brez napak. Pritisk je bil izjemen. Meni je bilo super.

Vaše rivalstvo z Manuelom Almunio pri Arsenalu je dobro znano. Je pri vratarjih nekaj takega manj nenavadno, ker je prostora le za enega?
Nekateri ne znajo ločiti poklicnega in zasebnega dela življenja. Nisva prijatelja, vendar s tem nimam težav.

Obnašanje

Jens Lehmann ima v nemški ligi prav poseben rekord. Noben vratar ni bil večkrat izključen od nejga. Kar petkrat je moral prezgodaj pod prho.

Ali je v nogometu težko najti prave prijatelje?
Prijatelje lahko imaš, če igraš za manjši klub, saj moraš držati skupaj in veš, da si povsem odvisen drug od drugega. V velikem klubu pa pride nov igralec, ki je prav tako dober, in prvega vsi pozabijo.

Se s soigralci pri Arsenalu družite tudi zasebno?
Ne. Kar se tiče let, so bližje mojima sinovoma kot pa meni. Ko gremo skupaj ven, se vživim in se zabavam. Vendar pa imam družino in nimam veliko časa, da bi hodil ven. To preprosto ni mogoče. Včasih sem se veliko družil s Thierryjem Henryjem in Freddijem Ljungbergom, zdaj pa je mojim letom blizu le Gilberto Silva.

Znameniti Lehmannov "plonk listek", kjer piše, na kakšen način enajstmetrovke izvajajo argentinski nogometaši. Nemčija je na SP 06 izločila Argentino v četrtfinalu. © AFP

Kaj vam je najbolj všeč pri Londonu?
London je prelepo mesto, izbira pa je neverjetna. Na začetku se nanj težko navadiš, pozneje pa spoznaš, kaj vse lahko tu počneš, in to vzljubiš. Prav tako so mi všeč ljudje, ki imajo prikrit smisel za humor in cenijo igralca kot osebo. Niso preveč zahtevni, ko te prosijo za avtogram ali ti stisnejo roko. Ne maram pa prometa. V Angliji se prav tako vozi drugače kot v Evropi. Včasih se mi zdi, da Angleži radi stojijo v vrsti.

Angleže že v šoli učijo stati v vrsti.
To v šoli učijo tudi moja sinova. Vendar pa je stati tako dolgo pri semaforjih včasih težko.

Ali še želite igrati, ko bo na sporedu SP 2010?
Ne vem, kaj bom storil po letošnjem poletju. Odvisno bo od tega, ali bom po EP dobil kako zanimivo ponudbo. Če bom, bi utegnil odigrati še dve leti, sicer pa se bom verjetno upokojil.

Bi po igralski karieri želeli ostati v nogometu?
Da, vendar po premoru.