V nadaljevanju preberite:
- Z 22-letnim Markom Škuljem smo na sovozniškem sedežu okusili hitrost reli dirkalnika.
- Reli je šport, v katerem je dirka pogosto najboljši in skoraj edini pravi trening.
- Veteran Darko Peljhan po 500 relijih razkriva, kako se je ta šport skozi desetletja spremenil.
Mark Škulj ima komaj 22 let, a na domači reli v Novo Gorico, ki se začenja danes, prihaja kot vodilni v državnem prvenstvu. Preden se bo danes s tekmeci podal na 13 hitrostnih preizkušenj, sem sedla na sovozniški sedež njegove Škode Fabie RS Rally2.
"Česa me mora biti najbolj strah?"
Same hitrosti? Nesreče? Požara? Pred vožnjo se je pojavilo kar nekaj strahov. Po ovinkastih in strmih cestah Kromberka je Škulj najprej s svojim sovoznikom Urošem Ocvirkom drvel več kot 100 kilometrov na uro, potem pa je na testno vožnjo v vozilo povabil še mene.
"Ničesar te ne sme biti strah," je zagotavljal Škulj. Nekaj minut pozneje, tesno pripeta v sovozniški sedež Škode Fabie RS Rally2, sem mu morala verjeti. In mu zaupati z življenjem.
Avtomobil, v katerem skoraj nič ni običajno
Razen tega, da ima reli avtomobil štiri kolesa, volan in motor, se podobnost z vozilom, s katerim se zjutraj odpeljemo v službo, precej hitro konča. Pasovi tesno stisnejo tvoje telo, obdaja te varnostna kletka, motor pa rohni tako glasno, da brez interkoma pogovor praktično ni mogoč.
Škuljeva Škoda Fabia RS Rally2 ima varnostno kletko in dodatno ojačano šasijo, dirkaško podvozje in sedeže ter petstopenjski sekvenčni menjalnik, nameščen čim bližje volanu, da voznik pri prestavljanju izgubi čim manj časa. Ob njem je hidravlična ročna zavora, ki pride v poštev predvsem v zelo zaprtih ovinkih ali pri reševanju iz nepredvidene situacije.
Na volanu so tipke in bližnjice za različne funkcije avtomobila, voznik pa lahko spreminja tudi nastavitve motornega računalnika in odzivnost plina. V avtomobilu so centralni gasilni sistem, dodatna ročna gasilna aparata in GPS-sledilnik. Ta organizatorju omogoča spremljanje posadke, voznika pa lahko opozori tudi na nevarnost pred njim.
V zadnjem delu je prostor za rezervni pnevmatiki in nekaj orodja. Če se med hitrostnimi preizkušnjami kaj zgodi, morata voznik in sovoznik marsikdaj najprej pomagati sama sebi.
Za strah med ovinki ni prostora
Pred relijem posadka opravi popis trase z običajnim cestnim avtomobilom in v odprtem prometu. Škulj opravi dva prehoda. Pri prvem voznik narekuje, sovoznik zapisuje. Pri drugem se vlogi obrneta, sovoznik bere zapiske, voznik pa jih po potrebi popravlja. Iz tega nastane jezik, ki je laiku sprva skoraj nerazumljiv. Škulj uporablja približno sto stopenj ovinkov, zapisuje razdalje med njimi ter dodaja njihove značilnosti, denimo, ali se ovinek odpira oziroma zapira, kaj je ob cesti in na kaj mora biti posebej pozoren. Toda sistem ni univerzalen. "Lahko si nekdo zapiše tudi jabolko ali hruška, če mu je tako lažje," se nasmehne. Pomembno je le, da ga razumeta človeka v avtomobilu.
Zato sovoznik ni zgolj potnik, ki vozniku sporoča, kam mora zaviti. "Čar relija je, da voziš na sovoznika," pojasnjuje Škulj. Kakšen ovinek si seveda zapomni, vendar hitrostno preizkušnjo odpelje na podlagi zapiskov, ki mu jih bere človek na desnem sedežu: "Brez sovoznika ne moreš voziti. Za vsak uspeh pri reliju sta tako voznik kot sopodnik zaslužna 50-50."
Name se Škulj sicer ni zanašal. Ko je z dirkalnikom v ovinke drvel tako, da se je zdelo, da fizikalni zakoni ne veljajo več, sem namesto sovozniških navodil zmogla le: "Aaa."
Ugotovila sem sicer, da morajo imeti sovozniki zelo dobre želodce, še posebej, ker morajo med vožnjo po ovinkih, kjer je veliko zaviranja in pospeševanja, še gledati v zapiske in vozniku brati navodila. Moj želodec je stežka zdržal držal vožnjo, kaj šele, da bi morala brati navodila. "Jaz navadno pred dirko ne jem nič, le kakšno Frutabelo," me je poučil Ocvirk, ko sem mu po vožnji dejala, da njegova vloga ni niti približno tako lahka, kot se zdi.
Morda zaradi slabosti, morda zaradi adrenalina, a je med samo vožnjo začetni strah izginil. Škulj je vsak ovinek zvozil zelo samozavestno, podpora gledalcev ob trasi pa je povečevala tudi mojo željo po še večji hitrosti in po tem, da bi bila čim prej na cilju.
"Med samo vožnjo se poskušaš samo osredotočiti na cesto in na to, kako bi jo čim hitreje odpeljal. Prostora za razmišljanje o nesreči in o tem, kaj bi se lahko zgodilo, ne sme biti," razlaga Škulj.
Doda sicer, da razume strah. Za seboj ima namreč težjo nesrečo. "Po njej sem imel kakšnega pol leta pred očmi nesrečo. Že ko sem se vozil po cesti, sem imel v glavi scenarij, da se bo nekaj zgodilo," pripoveduje. Pomagal mu je pogovor s psihologom in sčasoma je občutek izginil. Danes o možnosti nesreče med dirkanjem ne razmišlja več.
Bliža se državno prvenstvo v reliju
Pred novogoriškim relijem pa vendarle priznava nekaj živčnosti. Razlog ni strah pred hitrostjo, temveč skrb za rezultat. Škulj namreč na domači reli prihaja kot vodilni v slovenskem državnem prvenstvu. Po štirih relijih ima 103 točke, osemkratni državni prvak Rok Turk 87, tretjeuvrščeni Marko Grossi pa 84. In prav Nova Gorica bi lahko imela v boju za naslov posebno težo. Reli ima za državno prvenstvo koeficient 1,5.
"Vsekakor," brez ovinkarjenja odgovori Škulj na vprašanje, ali letos cilja na naslov državnega prvaka. Naslov državnega prvaka bi mu dal predvsem spodbudo, ni pa to njegov glavni cilj v reli karieri, razlaga: "To je ena stopnička oziroma odskočna deska za naprej, predvsem za prvenstva v tujini." Toda domači teren ni prednost, pravi: "Po moje je kvečjemu obratno. Drugi od mene nekaj pričakujejo in sam želim ta pričakovanja izpolniti."
Najboljši trening je dirka
Posebno zanimivo pri tem športu je, da vozniki relija v Sloveniji pravzaprav ne morejo trenirati. Dirkališč za vadbo ni. Ceste, na katerih tekmujejo, so sicer običajne javne ceste in zunaj tekmovanj odprte za promet. Dirkalnika tako ne moreš preprosto odpeljati iz garaže in z njim vaditi vožnje na meji zmogljivosti.
Reli ima zato precej visoko vstopno oviro. Nekdo, ki v avtomobilističnem okolju ni odraščal, težko nekega popoldneva preprosto sklene, da bi rad preveril, ali ima talent za dirkanje. Dirkalnika praviloma nima, prostora, kjer bi ga lahko varno preizkusil, prav tako ne. Prvi resni kilometri tako pogosto pridejo šele s testiranji in tekmovanji, ko je za sodelovanje potrebna že precej večja organizacijska in finančna zaveza.
"Same dirke so mogoče najboljši trening v reliju. Več kot voziš, več imaš kilometrov, več izkušenj," pove Škulj.
Pred vsako organizirano dirko cesto, na kateri bo potekala, sicer zaprejo in organizirajo test, kar pa pomeni tudi dodaten strošek. Zato si takšnega treninga pred dirko ne privoščijo vsi, predvsem pa ga ni mogoče izvajati tako pogosto, kot lahko denimo nogometaš stopi na igrišče ali atlet na stezo. Domačemu vozniku je cesta lahko že od prej znana, tujec pa se mora z njo praviloma seznaniti v omejenem času, ki ga ima na voljo pred relijem.
Prav tako takrat pogosto ne vadijo hitrosti, ampak pripravljajo popis. Škulj pri prvem prehodu narekuje ovinke sovozniku, ki jih zapisuje, pri drugem pa sovoznik zapiske bere nazaj, voznik pa jih dopolnjuje in popravlja. V beležki tako končajo stopnje ovinkov, razdalje med njimi ter opozorila, ali se ovinek denimo odpira ali zapira.
Tako se tisti, ki niso odraščali v tem športu, redko odločijo, da se začnejo ukvarjati z njim. Škulja je recimo k avtomobilizmu pritegnil oče, prav tako velik ljubitelj relija in "je tudi sam nekaj dirkal". Mark je osem let vozil karting, nato pa se postopoma preselil v reli.
Škulj po stopinjah Darka Peljhana
"Ampak danes je vse drugače," pripoveduje. Najraje se spominja časov nekdanje Jugoslavije in prvih nastopov na dirkah za svetovno prvenstvo: "Šli smo malo poskusit, pogledat, kam pašemo, kam spadamo. Tiste dirke so bile res zanimive, dolge. Danes so bolj šprinti, jaz pravim." Tudi 17-kilometrska hitrostna preizkušnja se mu ne zdi posebej dolga. Sam bi jih imel še daljše.
Peljhan pogreša tudi makadam. Deset let je pozimi odhajal na makadamske relije v Italijo: "To je povsem drug užitek. To je reli v pravem pomenu besede."
Nekoč si dirkalnik naredil, danes ga kupiš
Peljhan pravi, da je začel "šraufati malodane od rojstva", zato je vso kariero svoje avtomobile izdeloval in pripravljal sam. Pravzaprav to počne še danes: "Meni je bilo to vedno v užitek, od tega, da narediš avto, do tega, da ga potem preizkusiš. Cela zgodba, ne samo voziti avtomobila."
"Danes, če hočeš biti hiter, je pomembno, kakšen avtomobil boš kupil. Nekoč si pa sam nekaj delal na njem. S tem je izginil tudi del čara," razlaga Peljhan.
Spominja se tudi časa, ko je kupil prvi tovarniški dirkalnik in nato mesec dni preživel v tovarni, kjer so ga naučili, kako z njim delati: "Ni bilo skrivanja. Vse si izvedel. Tudi odnosi so bili malo drugačni kot danes. Danes je vse samo še: plačaj in boš dobil."
In denar je tema, ki se v pogovoru o sodobnem reliju vedno znova pojavlja. Peljhan pravi, da so šle cene "v nebo". Čeprav je vrhunski reli tekmovalec že več kot 35 let in je z oddajanjem avtomobilov lahko pokril del stroškov, je predstava, da bi v Sloveniji od relija obogatel, nerealna, pravi: "Nemogoče. Slovenija je premajhna za to. Že Jugoslavija z 20 milijoni ljudi je bila premajhna." Reli je šport, v katerega mora športnik vložiti denar, vsaj v Sloveniji se ne zgodi, da bi kak tekmovalec lahko živel od tega.
Zato je Peljhan letos prvič po dolgih letih program nekoliko zmanjšal in vozi le slovensko prvenstvo, medtem ko je v preteklih sezonah redno nastopal tudi na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji. "Zmanjkuje časa, vikendov, stroški pa so vse večji," razlaga.
"Z leti ne pride strah, temveč previdnost"
Z leti ljudje praviloma postajamo previdnejši. Stvari, ki smo jih pri dvajsetih naredili brez pomisleka, se nam desetletja pozneje lahko zdijo precej manj samoumevne. Toda Peljhan po okoli 500 dirkah pravi, da z leti nima več strahu: "Ne bi rekel, da je strah. Mogoče se samo previdnost povečuje. Malo strahu mora biti, ker če ga sploh ne bi bilo, ni zdravo. Potem je bolje, da se ne usedeš v avto."
V svoji karieri je imel nekaj nesreč, vendar, kot pravi sam, ničesar zunaj "meja normale". Nikoli pa še ni prišel do točke, ko bi se odločil, da je relija dovolj. Nikoli se še ni niti vprašal, ali mu je tega treba. To po več kot 35 letih še vedno počne z veseljem.
Nasvet mladim dirkačem
Peljhana sem vprašala, kakšen nasvet bi dal vsem mladim dirkačem. "Na prvi dirki ne boš naredil nič. Potrebuješ izkušnje, kilometre za seboj, ogromno znanja," je opozoril. Začetnikom zato svetuje manjši in cenejši avtomobil, še boljša popotnica pa je po njegovem zgodnji začetek v kartingu ali kateri drugi avtomobilistični disciplini.
Današnji mladi imajo po njegovem mnenju sicer veliko prednost. Informacije so dostopnejše, avtomobili pa naprednejši. "Mi smo se morali dejansko vse naučiti iz nič. Danes skoraj v treh minutah dobiš vse, kar hočeš," pravi Peljhan.
Pred njima je težka dirka
Na MAHLE 14. Rally Nova Gorica, ki poteka ta konec tedna, je prijavljenih 96 posadk iz osmih držav, med njimi 19 v najmočnejšem razredu RC2. Čaka jih 13 hitrostnih preizkušenj in 152,09 kilometra vožnje na čas, celotna trasa pa meri 471,93 kilometra. Reli šteje za FIA European Rally Trophy, Mitropa Rally Cup ter slovensko državno in pokalna prvenstva.