Vselej se ga je držal sloves oldočnega, poštenega in vrhunskega sodnika, zato ni čudno, da kariero končuje kot eden najboljših sodnikov vseh časov. Jure Zdovc

Union Olimpija je v sklopu priprav na novo sezono med najboljšimi košarkarskimi ekipami stare celine organizirala odmeven mednarodni pripravljalni turnir, na katerem poleg Ljubljančanov igrajo še turški Fenerbahče , izraelski Maccabi in grški Panathinaikos . Da so se evropski velikani odzvali ljubljanskemu povabilu, je pripomoglo tudi dejstvo, da je turnir v Hali Tivoli posvečen Iztoku Remsu . Najboljši slovenski košarkarski sodnik se je namreč odločil, da za vedno odloži svojo piščalko in pokloniti so se mu prišla velika imena slovenske in evropske košarke. "Eno je fizična pripravljenost, eno pa mentalna," je svojo odločitev, da se kljub še vedno izjemnim predstavam na igriščih poslovi od aktivnega sojenja, komentiral Rems. "Najbolj pomembno se mi zdi, da mora človek v pravem trenutku izbrati trenutek za slovo, in meni se zdi, da je ta trenutek zdaj pravi. Mislim, da sem se pravilno odločil."

	Prepričan sem, da bi Rems vrhunsko odsodil tudi najtežje tekme lige NBA. Toni Kukoč

Zadnjo uradno tekmo je odsodil marca v Sieni , kjer je na evroligaškem obračunu gostoval Efes Pilsen , v skladu s svojo filozofijo "vsaka tekma je nekaj posebnega" pa se je tudi zadnjih desetih minut v sivi majici in s piščalko okoli vratu lotil kot olimpijskega finala. "Namenoma – kljub veliki živčnosti – sem cel dan preživel tako, kot da bi sodil celo tekmo, kot sem to počel zadnjih 33 let. Tudi danes sem imel zadnji obrok sedem ur pred pričetkom tekme, sledil je počitek, priprave na tekmo. Do zadnjega sem se želel držati svojih pravil, ki sem si jih postavil," je v pogovoru po odsojeni prvi četrtini tekme med Union Olimpijo in Panathinaikosom povedal zdaj že upokojeni sodnik, ki si je želel posloviti se prav na tekmi zmajev: "Ja, želel sem se posloviti na tekmi Union Olimpije. Olimpija je le naš, slovenski klub, moj klub. Njim gre vsa zahvala, da sem se poslovil na tako kvalitetnem turnirju."

Svojih zadnjih deset minut na parketu je preživel v družbi prijateljev, Francoza Pascala Dorizona in Grka Kostasa Koromilasa. © IFP

	Če se sodnik poslovi na turnirju s toliko vrhunskimi osebnostmi, potem je jasno, koliko v košarkarskem svetu velja. Marko Milič

Iztok Rems, ki bo letos praznoval abrahama, je svojo pot košarkarskega sodnika začel pred 33 leti, v dolgi in bogati karieri pa je doživel praktično vse: pravico je delil na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, na treh svetovnih in sedmih evropskih prvenstvih ter na evroligaških klubskih zaključnih turnirjih. "Malo ljudi ve, da sem s košarko začel kot igralec in trener. Igra slučajev je nanesla, da sem delal izpit za sodnika pripravnika, to pa me je potem odneslo v sodniške vode," se je svojih začetkov spomnil Iztok Rems, ki je piščalko prvič uradno uporabil leta 1975 na tekmi ljubljanske lige med KK Moste in KK Dravlje, nato pa je skozi leta napredoval do najvišjega ranga.

	Dobro bi bilo, da bi bili vsi sodniki kot Iztok. Tako bi na vsaki tekmi zmagalo boljše moštvo. Dino Rađa

V bratovščino mednarodnih sodnikov je bil sprejet leta 1988, po prvih mednarodnih tekmah na velikih tekmovanjih mlajših kategorij pa je bil leta 1993 izbran za delilca pravice na zaključnem turnirju Evrolige v Atenah. Spomin na finalno srečanje je eden njegovih najljubših, pravi, zato nas je zanimalo tudi, ali obstajajo tudi slabi spomini na minulih 33 let. "Ah, saj veste, slabe trenutke pri teh stvareh pozabiš. So bile neprijetnosti, ampak to so sestavni deli sojenja in s tem moramo sodniki živeti," je pojasnil Rems. Med te trenutke zagotovo sodi tekma Evrolige med Olympiakosom in Efes Pilsnom leta 1995, ko si je že v prvi minuti poškodoval tetivo in nato za nekaj časa prekinil sodniško kariero, leta 1987 pa so ga nezadovoljni navijači na jugoslovanskem derbiju med Zadrom in Crveno zvezdo iz dvorane spustili šele po štirih urah čakanja.

Iztok Rems (tretji z desne) se je pred polnim Tivolijem poslovil v družbi velikih imen. © IFP

	Sem človek, ki je znan po tem, da je s sodniki imel težave, nisem pa jih imel z vrhunskimi. In z Iztokom Remsom jih nikoli nisem imel. S tem sem povedal vse. Peter Vilfan

Velika imena evropske košarke so polna hvale na račun Remsovega dela na igrišču. Veliko pohvalo je dobil julija na kvalifikacijskem turnirju v Atenah za olimpijske igre v Pekingu, kjer je prejel prvo zlato piščalko. Pa je s svojimi predstavami zadovoljen tudi sam? "Vedno sem se trudil soditi po najboljših močeh. Zagotovo sem kakšno tekmo slabo odsodil. Bili so lepi trenutki, bili so slabi trenutki. Nenazadnje nikoli ne moreš soditi v zadovoljstvo vseh, to je treba vzeti v zakup," je o svoji karieri povedal Rems, ki je prepričan, da je slovo od piščalke dokončno. "Zagotovo je ne bom več dal v usta, razen mogoče kot igračko, bom pa ostal v košarki," je zatrdil Rems, ki se bo sedaj še naprej posvečal svojemu delu generalnega sekretarja Košarkarske zveze Slovenije, prosti čas pa bo namesto sodniškemu hobiju namenil družini. Še vedno pa bo hodil na košarkarske tekme. "O, to pa zagotovo. Košarka je moje življenje. Na tekme bom hodil kot gledalec in užival v košarki," je zagotovil Rems in nam še izdal, za koga navija: "Vsak navija za svoj klub, tudi jaz imam svojega favorita. To je moj košarkarski klub Ježica, kjer sem zrasel, in za ta klub bom celo življenje navijal." In kakšno je sporočilo velikega mojstra sodniške piščalke mlajšim, manj izkušenim sodnikom? "Delo, delo in še enkrat delo!"