"Odhoda se vse bolj veselim. Nekako imam tak občutek, kot da bi bile to moje prve olimpijske igre, čeprav bodo tretje. V Pekingu so se mi izpolnile sanje. Ne glede na to, da sem že dosegla kolajno, so mi nove igre izziv," je pred začetkom olimpijskih iger v Londonu dejala slovenska srebrna ribica iz Pekinga Sara Isaković.
Pred Londonom čutite kak pritisk?
V tem športu sem ostala, ker rada plavam. V zadnjih štirih letih se mi je toliko stvari zgodilo, tako se mi je spremenilo življenje … Poleg plavalne kariere sem na univerzi v Berkelyju zaključila tudi štiri letnike. Ob plavanju sem tako našla tudi drugo stran življenja, ki me izredno veseli. Sem drugačen človek: bolj sem odrasla, vem, zakaj plavam, kako moram pristopiti k vsakemu treningu. Sama sebi se zdim sproščena, nikomur se mi ni treba dokazovati. Šalim se, da je dobro, ker sem dobila srebrno olimpijsko kolajno, ker obstaja še stopnica višje, o kateri sanjaš. Še vedno verjamem vase, ne glede na to, da v zadnjih treh letih nisem dosegala ne vem kako kvalitetnih rezultatov. Borka sem in nisem še rekla zadnje besede.
Bo borka Sara tudi v Lonodnu napadla kolajno?
Poglejte, končali smo zelo dobro fazo priprav. Pred kratkim smo prišli iz Francije, z višinskih priprave. Čaka me še nekaj tekem, kjer bom lahko stestirala formo. Upam, da bodo rezultati čim bolj spodbudni.
Kdaj v zadnjih štirih letih ste se spomnili na tiste veličastne trenutke iz Pekinga?
Največkrat se spominjam, ko pridem v Slovenijo. Ko sem v ZDA, sem popolnoma navadna študentka, plavalka … Ko pridem domov, pa čutim, da me ljudje prepoznajo, pozdravljajo, na TV so oddaje … Ko pridem domov in vzamem iz škatle kolajno, se seveda tudi spominjam.
Glede na to, da radi plavate, olimpijske igre verjetno niso zadnje …
No, ja, zdaj imam že 24 let, nisem več tista 16- letnica, najmlajša olimpijka, kot sem bila v Atenah. Plavanje je zelo poseben, naporen šport, kjer se starost pozna. Proti tridesetemu letu težko kaj dosežeš, ker prihajajo vsako leto mlajši. Nič ne bom rekla, ampak za zdaj imam v mislih prihajajoče igre.
Koliko se je plavanje spremenilo v zadnjih štirih letih?
Rezultatsko je v zadnjih dveh letih zelo primerljivo s tistim, kar smo dosegali v Pekingu. Vmes je bilo obdobje razvijanja tehnoloških kopalk. Svetovni rekordi so padali in sekunde so šle le dol v vseh disciplinah. Po prepovedi hitrih kopalk se znova plava tako, kot se je v Pekingu. Spremenilo se je veliko, ampak vračamo se znova na tisto, kar je bilo.
Plavalno SP je enako močno, kot bodo OI. A so OI drugačen dogodek, potekajo le na štiri leta, zato se vsak športnik, ne le plavalec pripravlja le zanje. Poseben čar imajo tudi zato, ker je vanje vloženo toliko energije. Sicer pa imam na EP tako močno konkurenco kot na SP, ker so v mojih disciplinah večinoma najmočnejše Evropejke. Konkurenca ni nič drugačna kot na zadnjem SP ali EP.
Kateri čas bi vas zadovoljil na OI?
Na EP sem odplavala soliden rezultat, 1:58,9, ampak pred Londonom se moram spustiti pod mejo 1:56, če želim razmišljati o finalu in večjih stvareh.
Bojda bi radi napisali avtobiografijo …
… ja, jo že pišem! Pišem jo kot nek dnevnik. Za zdaj opisujem bolj skrivnostne stvari … Izvedeli boste, ko bo knjiga izdana. To se lahko zgodi v roku leta, dveh po OI. Zelo me zanima nevropsihologija, to je podorčje mojega študija. Možgani na vse različne načine. Nekoč se vidim v znanstvenih vodah, to bi povezala s športom. V knjigi opisujem, katere knjige berem. Sem tak piflar.