Rafael Henzel je eden od šesterice preživelih v letalski nesreči nogometnega kluba Chapecoense, V njej je sicer umrlo 71 ljudi, poleg novinarja pa so preživeli še trije nogometaši, stevardesa in letalski tehnik.
Igralci, strokovni štab, gostje kluba in novinarji so se na usodni let vkrcali v Sao Paulu in se preko Bolivije odravili v Medellin, kjer bi morali odigrati prvo finalno tekmo južnoameriškega klubskega pokala Copa Sudamericana. A do dvoboja ni prišlo.
- "Bolečina je grozljiva"
- Član posadke razložil svoje preživetje
- Letalske nesreče: Torino, Man United, Lokomotiv ...
"V Santa Cruzu v Boliviji smo čakali na letalo za Medellin. Vzdušje je bilo izjemno, slavnostno," je dejal Henzel, ki je bil v skupini novinarjev. Ta je spremljala Chapecoense na poti do največjega uspeha v klubski zgodovini.
"Let je bil povsem normalen do turbulence in alarma, ki ga je vključila stevardesa. Let se je zavlekel in začeli smo se spraševati, če je vse v redu. Pilot se je nekajkrat javil in vsakič dejal, da bomo pristali v naslednjih desetih minutah. Naenkrat so ugasnile vse luči, nihče nas ni več nič obvestil. Nismo vedeli, da smo ostali brez goriva in da bomo morali zasilno pristati," se spominja brazilski novinar.
Letalo je nato trčilo v hribe v okolici Medellina. "Ne spominjam se, koliko časa je preteklo od izgube elektrike do padca aviona. Ko so ugasnile luči, je v letalu zavladala smrtna tišina. Motorji so nehali delovati, bilo je grozno. Nato smo udarili ob tla," je še dejal Henzel, ki so ga rešili kot predzadnjega.
"Imel sem srečo, da sem se prebudil v trenutko, ko je mimo mene prihajala reševalna ekipa. Slišali so moje krike. Sedež je obtičal med dvema drevesoma, nogo sem imel vkleščeno med dve veji. Bil sem v vrsti še z dvema kolegoma, sedel sem v sredini, ona dva sta umrla. Imel sem neverjetno srečo, da sem preživel."
- Pozabljivost mu je rešila življenje
- Preživelemu nogometašu amputirali nogo
- Strmoglavilo letalo z nogometaši
- Pretreseni soigralci in navijači
- Na istem letalu tudi Messi
Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer je takoj poklical družino: "Pogovor je bil zelo čustven, 11-letni sin mi je dejal, da je vedel, da sem živ. Rekel je, da je to čutil v sebi. To mi je dalo dodatno moč."
"Nimam besed, da bi opisal to tragedijo. Želim se le vrniti v Chapeco in nadaljevati z življenjem. Vsi so stopili skupaj, da bi nam pomagali, hvaležen sem za to. Navijači, to je nogomet. V njem ni prostora za spopade in nasilje, to nima mesta v nogometu," je sklenil Henzel.