Nekdanji alpski smučar Rasmus Windingstad je nekaj mesecev po tem, ko je pri 31 letih po več kot dveh desetletjih športnega udejstvovanja naznanil upokojitev, prvič javno spregovoril o svojem duševnem zdravju.
Kot je pojasnil v intervjuju za NRK, se že že vrsto let spopada z bipolarno motnjo, vmes pa je imel tudi obdobja hude depresije.
Skrbno varovana skrivnost ga je na njegovi športni poti ovirala že od rane mladosti, čeprav je uradno diagnozo dobil šele pred dvema letoma. Kmalu zatem je to zaupal reprezentančnim kolegom, ki so vrsto let zaman iskali razlago za nihanja v njegovem razpoloženju. Z razkritjem so se koščki te zgodbe tudi njim končno sestavili v smiselno celoto.
"Imamo bipolarno motnjo tipa II, kot temu pravijo. Že od 19. leta dalje se soočam z velikimi izzivi na področju duševnega zdravja," je v intervjuju za NRK o svoji bolezni, kot ji pravi sam, dejal Windingstad.
31-letnik je bil 12 let član norveke smučarske reprezentance, v tem času pa je zbral 108 nastopov v svetovnem pokalu, eno zmago in štiri uvrstitve na stopničke. Pohvali se lahko tudi z bronastim odličjem z moštvene tekme na olimpijskih igrah v Pekingu.
"Diagnozo sem dobil pred nekaj več kot dvema letoma," pripoveduje Norvežan, ki dve skrajnosti svojega razpoloženja opisuje kot noč in dan. Kadar se počuti dobro, si težko predstavlja, da se bo kmalu spet znašel v primežu črnih misli.
"Vsa logika in razum izpuhitita, ostane samo še negativizem in misli, ki niso za nikamor," še pravi nekdanji smučar.
Prve simptome je začel opažati že kot srednješolec. "Takrat sem se povsem izgubil v glavi. Nisem več želel smučati, ničesar nisem mogel početi. Obiskal sem zdravnika, ki mi je diagnosticiral mononukleozo. To je bila takratna razlaga mojih simptomov."
Danes je 31-letnik prepričan, da je šlo za prvo od mnogih epizod depresije. "Prednost moje bolezni je v tem, da ko se enkrat vrnem v pravo stanje, prekipevam od motivacije in energije," še pove.
Odkar so mu postavili diagnozo, o svojem stanju lažje govori z drugimi. "Obstajajo znaki, ko se ne počutim dobro. Izjemno težko se pogovarjam, pogosto delam dolge premore in veliko razmišljam. To, kar povem, nima veliko smisla in ni povezano," pravi Windingstad.
Kot pravi, se 80 odstotkov časa počuti "normalnega", ostalih 20 pa je lahko zanj čisti pekel. Ob tem mu na dan privrejo spomini na enega izmed vrhuncev kariere, ki ga je dosegel s tretjim mestom na veleslalomu v Palisades Tahoeju. "Pretvarjati sem se moral, da sem dobre volje. Želel sem si samo čim prej pobegniti stran. Zvečer sem šel proslavljat s prijatelji, a sem v resnici pil zato, da bi pozabil. Nekateri dnevi so težki."
Po tisstem se več mesecev ni mogel znebiti iracionalnega strahu pred izgubo dosežka. "Mislil sem, da se bo nekaj zgodilo in mi bodo odvzeli tretje mesto. Kot da sem storil nekaj narobe. Občutek sem imel, da si ga nisem zaslužil," je pojasnil.
Proti koncu kariere je o svojih težavah spregovoril tudi z reprezentančnimi kolegi, ki so mu bili pri tem v veliko oporo. "Posedel nas je in pojasnil zadevo. Takrat sem nam je vsem posvetilo," je za norveški medij povedal Atle Lie McGrath. "Imel je obdobja, ko je bil najbolj prijazen fant na svetu, potem pa so prišla obdobja, ko je bil povsem na tleh. Videlo se mu je, da preživlja težke čase, vendar nihče ni točno vedel, kaj se dogaja," je dodal.
Windingstad si večje podpore ni mogel predstavljati. "Odziv je bil resnično neverjeten," je povedal nekdanji smučar in dodal: "Tako s strani ljudi, ki so se sami spopadali s podobnimi težavami, kot tudi tistih, ki si vzamejo čas za izkazovanje podpore, ter drugih športnikov, ki so zaradi neodkritih duševnih težav obupali nad kariero in bi morda še vedno tekmovali, če bi vedeli prej."