Slovenija ima novega športnega junaka! To je Aleš Frlic, 34-letni ekstremni športnik iz Gosteč, ki se je okitil z zmago na nedavni preizkušnji SwissPeaks. Razdaljo v dolžini 380 kilometrov od Oberwalda do Le Bouvereta, na kateri se je spoprijel s kar 26 tisoč višinci navzgor oziroma 27 tisoč navzdol, je premagal v nekaj več kot 85 urah in za seboj pustil vse konkurente.
Tekom štiridnevnega skorajda neprekinjenega garanja sta bili na veliki preizkušnji tako njegova psihična kot fizična pripravljenost. Format dirke tekmovalcem prepušča proste roke pri izbiri kraja in trajanja počitka, kar se posledično sprevrže v pravo bitko za preživetje, iz katere je Frlic izšel kot veliki zmagovalec.
Na startni črti mu je konkurenco predstavljajo skoraj 300 ultra tekačev, od tega jih je približno polovica prispela do cilja. Najbolj sta ga na poti ogrožala dva francoska tekmovalca, enemu je načrte prekrižala poškodba, drugega je uspel dokončno zlomiti s taktičnim pospeševanjem v zaključnem delu dirke.
Kljub pomanjkanju spanca, tega se je v štirih dneh nabralo le dobre štiri ure, je uspešno premagoval vse ovire in se izogibal nevarnostnim, ki so prežale nanj. Tudi ko mu je bilo najtežje in ga noge niso več ubogale, možgani pa so med hojo delali po svoje in ga silili k počitku, je stisnil zobe, z velikim zanosom še odločneje zagrizel v teren in drvel zastavljenemu cilju naproti.
Ob prijavi na dirko ni razmišljal o zmagi, a je ta postala dosegljiva, ko se je po približno 50 kilometrih prvič znašel v vodstvu.
Zakaj ste se odločili za nastop na dirki SwissPeaks?
Za dirko sem se odločil kot pripravo na TOR des Géants. Želel sem videti, kako se bo odzvalo telo na vse napore in pomanjkanje spanca.
Če na takšno tekmo prideš z mislijo na zmago, si zgolj povečaš možnosti za odstop. Predvsem sem se osredotočil na to, da dirko dokončam, ampak mi je že od začetka zelo dobro kazalo, tako da sem začel razmišljati tudi o zmagi.
Kako prestižna je dirka SwissPeaks v primerjavi z drugimi preizkušnjami v trail teku?
V trail teku je sicer najpomembnejša tekma UTMB, to je tek okoli Mont Blanca. Ampak gre za krajši tek, dolg 170 kilometrov. Najpomembnejša 300+ kilometrov dolga dirka pa TOR des Géants, to je tek okoli doline Aoste. Pravzaprav sem se želel prvotno prijaviti na tekmo TOR, vendar sem zamudil s prijavo, tako da je bil SwissPeaks nekakšna alternativa temu, res pa je, da po rangu ni tako visoko kot omenjeni dve.
Kakšna je bila vaša strategija na dirki?
Začel sem bolj počasi, vodstvo pa sem prevzel nekje okoli 50. kilometra. Enkrat sem ga tudi izgubil, prehitel me je nek Francoz. Nekaj časa sva bila tudi skupaj. Ko me je 'zmanjkalo', me je nekaj časa celo spodbujal, bil je v redu človek, Potem je šel naprej, ampak je zaradi poškodbe moral odstopiti. Po 300 kilometrih sva s Tomažem (Miklavčičem, op. a.) opazila, da se mi je še drugi Francoz približal na 20 minut, tako da je bilo treba pospešiti.
Vmes so postaje, kjer dobiš hrano in pijačo. Od tega je šest glavnih postaj, kjer so na voljo tudi postelje za spanje. Spi se lahko tudi na nekaterih drugih postajah, nekateri pa spijo kar med potjo, kar pa ni nujno najbolj varno. Sicer imamo GPS sledilnike, tako da se v vsakem trenutku točno ve, kje se nahajaš. Tudi vreme ni vedno najboljše. Najvišja točka je bila na skoraj 3000 metrih nadmorske višine.
Verjetno ste zaradi tega izpostavljeni tudi velikim nevarnostim?
Teren je lahko na trenutke zelo tehničen. Med skalami so lahko špranje tako velike, da cel padeš noter. Deli dirke so lahko tudi na zelo izpostavljenem terenu, tako da je kar zahtevno. Vsak tekmovalec mora imeti tudi obvezno opremo. Ves čas moraš imeti pri sebi vsaj liter tekočine, oblačila, prvo pomoč, gele, potem dodatna oblačila v primeru mraza, če je zelo vroče, tudi očala in sončno kremo. Opreme sicer niso pregledovali, kar je mogoče nenavadno. Potrebuješ tudi luči in seveda rezervne baterije. Rokavice, kapo.
Kako ste sicer med dirko doživljali tekmece? Ali ste bili pozorni na njihove čase ali ste se osredotočili zgolj nase?
Na začetku sem tekel bolj zase, proti koncu pa sem začel razmišljati tudi o tekmecih, tako da sem taktično pospeševal. S predelom med dvema postajama, kjer je časovnica predvidevala od ure in pol do dveh ur, sem opravil v eni uri in tako naredil ključno razliko.
Kako pa je z odstopi? Ali je bilo potrebno koga reševati?
Načeloma je tako, da na eni izmed postaj poveš, da zaključuješ in te peljejo do cilja. Če kdo slučajno omaga, ga pridejo tudi rešit, ampak tega na srečo nisem zasledil.
Ali dirka poteka neprekinjeno ali v etapah?
Ne, tekmuje se v kosu. Spiš toliko časa, kot želiš. Poskušal sem čim več spati ponoči. Vsega skupaj sem v 85 urah spal dobre štiri ure. Na koncu sem se počutil kar dobro, vmes pa je bilo težko.
Kakšna je bila vaša prehrana v času tekmovanja?
Nič posebnega. V prvem delu sem jedel gele, izotonik in pa solne kapsule, da sem nadomeščal izgubo soli, nekoliko kasneje, ko začne telo porabljati maščobe, pa sem presedlal na klobase, sir, juho. Še vedno sem jedel gele, izotonika malo manj. To je bilo pa vse, nisem užival nobenega kofeina ali drugih dodatkov. Gele in izotonike sem imel s seboj, ostalo hrano pa smo dobili na postajah.
Kako dolgo potekajo priprave na takšno dirko?
Dolgo časa. Poskušal sem biti čim dlje časa na nogah, vsaj tri do štiri ure teka na dan, za vikend pa šest do sedem. Ponedeljek je bil namenjen počitku, da telo pride malo k sebi. Glava pa tudi, ves čas po malo razmišljaš o tem in premlevaš razne sceanrije. Priprava zahteva veliko časa. Ampak meni se je že na startu vse podrlo, ker sem načrtoval, da bom prvič spal šele drugo noč, ampak sem očitno slabo spal pred tekmo, tako da sem bil že prvo noč povsem uničen in sem moral poležati kakšnih 45 minut. Težko je načrtovati vnaprej, ker se ti lahko načrti zelo hitro porušijo. Osredotočil sem se na glavne postaje. Preračunal sem, kam bom prišel ponoči, vendar je zaradi velikega števila višinskih metrov zelo težko. Treba je upoštevati tudi, da boš na začetku občutno hitrejši kot proti koncu. Pomagal sem si s časovnico nekega drugega tekača izpred dveh let in moram reči, da je kar držalo.
Na tako dolgi in zahtevni progi je krizne trenutke treba vzeti v zakup. Kako ste se spopadali z njimi?
Vmes sem bil popolnoma uničen. Med hojo sem začel dremati, ampak sem ugotovil, da se preveč spotikam. Potem sem imel strategijo, da sem nekaj časa hodil in se na vsake toliko časa naslonil na palice, da sem zadremal za nekaj sekund. Tistih nekaj sekund sem močno sanjal in tudi zelo na glas govoril. Ko sem se predramil, sem gledal okoli sebe, da me ni kdo slučajno slišal.
Ne. Tudi ko je bilo najtežje, sem razmišljal samo o tem, kako zadevo rešiti, da bom lahko nadaljeval dirko.
Kako ste ohranili koncentracijo?
Včasih je dobro odtavati z mislimi, da malo pozabiš na vso bolečino. Kasneje se nikoli ne spomnim, o čem sem sploh razmišljal.
Kaj je bila prva stvar, ki ste jo naredili ob prihodu v cilj?
Ob prihodu v cilj sem naprej nad glavo dvignil zmagovalni trak. Potem te pokličejo po zvočniku, pa ne veš, kje sploh so ti ljudje. Dobil sem tudi šampanjec, potem en kratek intervju, nekaj požirkov, pogovor in nato spanje. Dirko sem zaključil v sredo ponoči, podelitev pa je bila šele v nedeljo, tako da sem moral malo počakati.
Ali ste se dirke udeležili v lastni režiji?
Načeloma bi lahko šel povsem na lastno pest, ampak jaz sem imel podporo. Pomagal mi je Tomaž Miklavčič, ki me je čakal na postajah. Moja naloge so bile, da tečem, jem in spim, za vse ostalo je poskrbel on. Od postaje do postaje se je vozil z avtom in me čakal, tudi on ni mogel veliko spati, mislim, da skupno samo približno osem ur. Vmes nisva v kontaktu, ampak me je samo spremljal po GPS-u. Telefoni so na voljo, tako da če bi bila kriza, bi lahko tudi poklical, ampak je vse potekalo brez težav.
Kako pa je s financiranjem?
Doslej sem tekmoval bolj v lastni režiji. Obstaja sicer tudi zveza ITRA, kjer te po vsaki tekmi rangirajo. Če imaš dovolj visok indeks, si opravičen plačila startnine oziroma imaš popust. Načeloma bi moral na SwissPeaksu nastopiti brez startnine, ampak so rekli, da je strošek zanje previsok, tako da sem moral plačati 500 frankov (535 evrov, op. a.). In potem še prevozi, nastanitve.
To je bil že vaš drugi odmevni uspeh v tem letu, potem ko ste marca slavilil na Trailcat 200 milj v Kataloniji?
Trailcat je bil nekakšna kvalifikacijska tekma za TOR. S tisto zmago sem si zagotovil nastop, sicer bi moral v žreb, ker se prijavi več tisoč ljudi, število mest pa je zelo omejeno. Če imaš visok indeks, lažje prideš na dirko. Moram priznati, da nisem pričakoval, da je lahko v Kataloniji tako mraz. Sodra, dež, sneg. Tudi tehnično je bila dirka zelo zahtevna, je bilo pa manj višincev, v tem pogledu je bilo lažje.
Ali so ekstremni vremenski pogoji morda vaša prednost?
Na Trailcatu je veliko glavnih konkurentov odstopilo, tako da morda je to res moja prednost, ampak je vseeno mogoče lažje teči v boljših razmerah, čeprav jih imajo potem tudi ostali. Ker na Trailcatu me je dva dneva in dve noči zeblo brez prestanka. Še po koncu dirke me je zeblo cel teden.
Ali ste se od nekdaj navduševali nad tekom?
S tem se ukvarjam približno šest let, začelo pa se je po slučaju. S prijatelji smo stavili, ali lahko pretečemo 10 kilometrov. In potem sem samo nadaljeval. Najprej 10 km, potem 21, naslednja postaja 50, no zdaj sem jih premagal 380.
Koliko vam pomeni zmaga na SwissPeaksu?
Zmaga mi veliko pomeni, pa tudi apetiti so močno narasli.
Kako pa je s finančnimi nagradmi za najboljše tekmovalce?
Nagrade so, ampak so nižje od startnine.