Slovenka o rekordnem podvigu: "Rekli so, da nisem dala vsega od sebe"

Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer Foto: Osebni arhiv ana čufer
Vrhunska slovenska športnica Ana Čufer je prva ženska, ki je za pot od Krme do vrha Triglava in nazaj porabila manj kot tri ure, natančneje dve uri in 52 minut. S tem je svoj prejšnji rekord izboljšala za 21 minut, neuradno pa je postavila tudi rekordni čas samega vzpona.
Oglej si celoten članek

Pred dnevi postavili nov ženski rekord v teku na Triglav. Kako se počutite zdaj, ko ste zadevo nekajkrat prespali?
V bistvu sploh še nisem imela časa kakorkoli analizirati svojega teka, ker je že cel teden norišnica. Res me je presenetilo, kako so vsi mediji o tem poročali, po mojem zaradi videa. Nisem pričakovala takšnega odziva in, če sem iskrena, mi je prav malo nerodno. Po drugi strani mi je zelo všeč, ker se o gorskem teku res premalo govori.

Nor dosežek Kakšen podvig! Padel nov slovenski rekord v teku na Triglav

Gorski tek je še vedno relativno nepoznana športna panoga. Kdo ste pravzaprav gorski tekači in pod katerim okriljem tekmujete?
Večina ljudi misli, da spadamo pod Planinsko zvezo, a v resnici spadamo pod Atletsko. Tukaj se pojavi velik problem. Atletika je olimpijski šport, gorski tek pa ni. Na nek način smo potisnjeni na stran. V Sloveniji je glede tega stanje zelo slabo. Vsak je navdušen, ko mu povem, da sem v reprezentanci, čeprav si skoraj noben gorski tekač ne želi tekmovati za reprezentanco, ker to ne pomeni drugega, kot da bo šel sebi v minus. V atletiki so stvari plačane in imajo tudi nekaj od tega, gorski tekači pa se morajo znajti sami. Kar dobim, dobim od dodatnih sponzorjev, pa še to je zelo malo, ker nismo olimpijski šport in se o nas premalo govori.

Foto: Osebni arhiv ana čufer Torej se bolj splača tekmovati v lastni režiji. So tudi zaslužki potem večji?
Gorski tek je v porastu. Povečalo se je tudi število tekem. Dejansko lahko na dirkah tudi nekaj zaslužiš. Letos bi morala biti na sporedu tretja izvedba serije Golden Trail, kjer so dejansko zelo lepe nagrade. Tam bi tekmovala tudi jaz, vendar mi je načrte prekrižal koronavirus. Če nimaš ekipe za seboj, se ti ne splača tekmovati za reprezentanco. Še posebej če si sam v tem, kot sem bila jaz. Takole je s tem: če si na EP ali SP uvrščen v prvi tretjini, imaš vse plačano. Nič ne zaslužiš, imaš pa vse plačano. Če si uvrščen v drugi tretjini, moraš del prevoza pokriti sam. Če si v zadnji tretjini, pa moraš kriti še večji del. To je velik problem, ker potem na startu razmišljam, da moram biti v prvi tretjini. In potem celo tekmo razmišljam, katera sem, da mi ne bo treba plačati.

V čem je potem prednost reprezentance?
Problem se pojavi na faksu, če recimo ne tekmujem na državnem prvenstvu, pa sem lahko prva kjerkoli na svetu, če nimam DP, nimam kategorije in uradno ne morem dobiti statusa športnika na faksu. Zato se vedno udeležim tudi državnega prvenstva. Če zmagaš, si seveda v reprezentanci, potem te prosijo, če greš na evropsko prvenstvo in si v začaranem krogu.

Trenirate pod okriljem Vida Koblarja (fitnes) in Barbare Jolič (tek). Dva trenerja sta verjetno velik finančni zalogaj. Kako krijete stroške?
Zmenili smo se za minimalno plačilo. V bistvu mi oba delata uslugo. Skoraj zastonj, saj si drugače tega ne bi mogla privoščiti. Ker sta v meni opazila potencial, je tudi njima v veselje. Vesta, da se bom potrudila. Dogovorili smo se, da jima bom bolje plačala, ko dobim kakšne pokrovitelje.

Foto: Osebni arhiv ana čufer

Kako pa je s psihološko pripravo, ste prepuščeni sami sebi?
Moja težava je, da se preveč sekiram. Dokler sem sama trenirala, si nisem delala kakšnega pritiska. Zdaj je bilo malo težje, ker imam trenerja in sem imela tudi določena pričakovanja. V bistvu sem bila zelo mirna. Važen je pogum, da grem, ker bi drugače obžalovala. Tudi če mi ne bi uspelo, bi bilo vse ok.

Koliko trenirate?
Odvisno. En dan v tednu imam počitek, takrat ne delam ničesar. Lahko oddelam samo polurni tek in potem fitnes. Lahko peturni tek in potem vaje za gibljivost. Lahko imam dva treninga, lahko enega intervalnega. Zelo raznoliko. To mi je všeč.

Zakaj ste se zaljubili v ta ekstremni šport?
Gorskega teka niti ne dojemam kot ekstremni šport. Že od malih nog hodim v hribe. Gore imam pred hišo in že kot otroci smo tekali gor in dol. Takrat se nisem zavedala, da to počnem že od otroštva. Pred petimi leti sem se udeležila ene tekme in sem ugotovila, da bi bilo to zame.

Foto: Osebni arhiv ana čufer Kdaj ste bili prvič na Triglavu?
Pred tremi leti. Ko sem podrla rekord. Nisem imela želje, ker sem vedela, da je vedno gneča.

Na poti ste srečali veliko ljudi. So vam odščipnili kakšno sekundo?
Morda sem zaradi gneče izgubila kakšno sekundo, a precej huje bi bilo, če bi se na primer slabo počutila ali pa bi me bolel želodec. Pa recimo mokre skale, to bi bilo veliko slabše. Ljudi je bilo ogromno, kar me je presenetilo. Imela sem srečo, da na izpostavljenih delih nisem srečala nobene skupine.

Kako ste se pripravili na ta podvig? Kako zagotovite optimalno fizično počutje?
Dan pred tekmami ne jem ničesar novega ali preveč začinjene hrane. Ponavadi se držim bolj pašte, ker vem, da bo vse v redu. Na dan rekorda sem pojedla veliko, celo preveč. Za zajtrk je stalnica arašidovo maslo.

Foto: Osebni arhiv ana čufer Pri tako ekstremnem športu mora človek skorajda malce uživati v trpljenju. Kako premagujete vmesne krize?
Ko malo trpiš, si vesel, ker veš, da se trudiš. Dejansko si želiš tega občutka. Moram reči, da pri teku na Triglav ni bilo nobene krize. Morda pri Planiki, ker sem nisem mogla nadihati. Tempo sem imela enak, kisika pa je bilo manj. Drugače pa mi ni bilo težko. Prijatelji so bili razporejeni po progi, kar je bilo zelo zanimivo. Kot nekakšna igra, želela sem si čim prej priti do naslednjega. O drugem nisem razmišljala. Včasih je na kakšni tekmi tudi hudo. Takrat razmišljam, da moram priti do cilja, ker si drugače ne bom oprostila.

Dejali ste, da je bil počitek pred rekordnim tekom težji od samega podviga. Zakaj?
Dva tedna pred rekordom sem se prehladila. Kljub temu sem normalno trenirala in sem imela tudi malo vročine. Ker nisem dala miru, so mi ukazali počitek. Navajena sem na en počitka na teden, takrat pa sem morala mirovati tri dni. Zunaj je bilo najlepše vreme, jaz pa sem bila ujeta v stanovanju. 

Pri gorskem teku gre za vzpone in spuste. Vzpon je fizično zahtevnejši, spust pa na nek način nevarnejši, saj je prisotna tudi utrujenost. V čem bolj uživate? Katera prvina je težja?
Vzpon mi je veliko težji. Nisem takšna oseba, da bi se lahko prisilila k trpljenju. Spust mi je bolj všeč, čeprav je zahtevnejši. Moraš biti zelo osredotočen. Ne smeš izklopiti možganov. Ker je prisotna utrujenost, je to lahko recept za poškodbo. Meni je to nekaj najboljšega. A treba je paziti, glava mora biti na mestu.

Foto: Osebni arhiv ana čufer

Rekordno znamko ste popravili za 21 minut, neuradno pa naj bi izboljšali tudi rekord samega vzpona in za dve minuti izboljšali dosežek Karmen Klančnik. Lahko to potrdite?
Tudi mi ne vemo. To ni bilo v našem načrtu, ker bi bilo preveč stresno zame. Ne bi bilo pametno razmišljati o tem. Šele kasneje smo razmišljali o tem, iskali po spletu. V bistvu še vedno ne vemo.

Vas je presenetilo, da ste svoj prejšnji dosežek izboljšali za več kot 20 minut?
Razmišljala sem, da bi bilo možno pod tri ure. Za to bi morala svoj rekord popraviti za 14 minut in nisem bil prepričana, če je to sploh možno. Zato tega nisem obešala na veliki zvon. Zelo me je presenetilo.

Foto: Osebni arhiv ana čufer

Omenili ste posebnost same trase. V čem je pot na Triglav tako edinstvena?
Na majni razdalji je ogromno različnega terena in naklonov. Zelo zahtevna trasa za gorskega tekača, ker se moraš ves čas prilagajati. Najprej tekaški del, potem nekaj vmes in nato še plezalni del. Počasen tehnični del, potem od melišča do hitrega teka po gozdu. Zajeti so vsi tereni, ki so prisotni v gorskem teku.

Foto: Osebni arhiv ana čufer Med tekom sta narobe pozdravili kravo, kasneje pa ste se zaradi tega sekirali?
'Meee' je lažje izreči kot 'muuu'. Potem me je bilo zelo sram. Saj potem sem rekla tudi 'muuu', ampak tega niso posneli.

Kakšen je bil občutek v nogah ob prihodu v cilj?
Presenetljivo dober. Ker nisem imela najboljšega občutka, sem šla mogoče kakšen odstotek počasneje. Na koncu je to lahko pol minute, minuto razlike. Ne veliko. Ker sem šla z malo rezerve, noge niso tako trpele. Utrujenost je bila, ampak bolečin nobenih.

Verjetno ste prejeli ogromno čestitk?
Po Facebooku in Instragramu sem dobila ogromno komentarjev, ki jih nisem uspela niti prebrati. To imam še v načrtu.

Glede na vse okoliščine, ali menite, da bi se dalo rekord še izboljšati?
Vsi prijatelji so mi rekli, da nisem dala vsega od sebe, če sem lahko naslednji dan hodila. Triglava imam za nekaj časa dovolj. Raje se bom lotila kakšnega drugega projetka. Kakšno minuto, dve bi morda lahko pridobila, vendar je še toliko drugih faktorjev. Nekaj časa me ne bo na Triglav.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 2

  • 21:01 19. Julij 2020.

    Ja, čestitka

  • 12:07 19. Julij 2020.

    Čestitke ob doseženem rezultatu!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.