Najboljša slovenska predstavnica v spustu z gorskim kolesom Monika Hrastnik je po letošnji sezoni tekmovalno kolo postavila v kot. Čeprav je postavila številne, predvsem v ženski konkurenci težko dosegljive mejnike za slovenski spust, je bolj ponosna, da je vztrajala ob težkih začetkih.
Hrastnik je trikratna evropska prvakinja, ima pa tudi bron s svetovnega prvenstva v koronski sezoni 2020. Po zadnji letošnji tekmi za svetovni pokal, ki je bila zanjo 65. v karieri, je s 17 uvrstitvami med peterico sklenila bogato športno pot. Tudi letos je bila v svetovnem pokalu tretja v Val di Soleju.
"Postavila sem kar nekaj slovenskih mejnikov v tem športu. Najbolj ponosna pa sem lahko na to, da takrat, ko sem začela in bila v zasebni ekipi, nisem obupala. Da sem tiščala naprej, da mi je moj partner, mehanik, učitelj in vse ostalo, Miran Vauh, pri tem pomagal. Res lepa zgodba," se je v pogovoru za STA na kariero in težke trenutke v njej ozrla Hrastnik.
Za sabo 31-letnica iz Lepe Njive ne pušča prave naslednice, a meni, da se podpora za najmlajše vseeno najde. "Moram dejati, da mora veliko storiti tekmovalec sam, da pride tako daleč. Lahko bi bilo več podpore, ampak mislim, da se vseeno najde, sploh v teh večjih klubih, ki vzgajajo in učijo mlade. Ko si enkrat na tako visoki ravni, da rabiš popolno podporo, ti jo pa lahko da le ekipa," je o prebijanju naprej v svojem športu dejala Hrastnik.
Upa oziroma ve, da v teh časih mlajši ne bodo začeli svoje poti kot ona z "zlizanimi gumami" in "spanjem v šotorih", kot se je izrazila. "Ti spomini bodo ostali za vedno," je pripomnila izkušena gorska kolesarka.
"Zdaj imajo mlajši precej več podpore. Če vztrajajo in najdejo pravo pot, lahko pridejo zelo daleč, saj dejansko večinoma starši in klubi nudijo vse, kar potrebujejo, da jim uspe," svetuje trikratna evropska prvakinja.
Kot je dejala že na odru Festivalne dvorane v Ljubljani, kjer je znova postala slovenska gorska kolesarka leta, je bilo vse težje spoprijeti se z zahtevami vrhunskega spusta in tudi z vsako leto večjim strahom. Zato se je odločila za konec športne poti.
"Sezona je bila uspešna. Na nekaterih dirkah vem, da bi lahko bila malo bolj uspešna, ampak res se ti mora vse 'poklopiti'. Konkurenca je trenutno res huda. Mislim, da je prevladala odločitev, da si ne želim več voziti na samem limitu, saj moraš dejansko voziti na 110 odstotkih, če hočeš biti v samem vrhu," je v pogovoru za STA razložila Hrastnik.
"Mogoče se je to tudi pokazalo letos v rezultatih, da nisem bila povsod 100-odstotna. Ampak dala sem vse od sebe, to je pa to, kar na koncu šteje," je še hitro dodala dobitnica brona na SP pred dobrimi petimi leti v Leogangu.
Kam jo bo peljala nadaljnja pot, še ne ve: "Zelo rada bi delala z mladimi v kolesarstvu, tudi s starejšimi in tistimi, ki začenjajo oziroma si želijo tekmovati v tem športu. Mislim, da sem pravi naslov, da jim dam izkušnje, ki sem jih pridobila v desetih letih. Sicer imam tudi veliko drugih idej, ampak sem rekla, da letos to pustim ob strani in začnem januarja graditi druge zgodbe."
Za prva poglavja v spustu pa je "okrivila" bratranca in željo po zadostitvi adrenalinske žilice. "Že od malega sem bila adrenalinski tip človeka, tako da sem bila ves čas v takih športih in v naravi. Bratranec Urban Rotnik pa je 'kriv', ker me je peljal na prvo 4-cross (kros z gorskimi kolesi, op. a.) tekmo, od takrat naprej pa se je potem vse začelo s spustom," je še prve korake v spustu pri šele 20 letih opisala Hrastnik.