Tomo, trening center Olympiacosa ponuja vse, kar mora imeti evropski velikan ...
Klub je po organizaciji v samem vrhu evropskega nogometa. Pogoji za življenje so sijajni. Od stanovanja, razmer za trening … Človek se tu izvrstno počuti. To je zelo pomembno. V tej sezoni imamo še uspeh v Evropi, medtem ko Olympiacos v Grčiji že vrsto let osvaja lovorike. Imamo dobro ekipo, igralce z evropskimi izkušnjami in vse je prišlo na svoje mesto. Kar pa se tiče trening centra … Imamo tri igrišča z razsvetljavo in enega s sintetično podlago. Imamo hotel s petimi zvezdicami, kjer tekme pričakujemo tako mi kot košarkarji. Da ne omenjam bazenov, masaž in ostalega, kar nam je na razpolago.

V Dinamu ste bili rezerva Draženu Ladiću, v Bruggeu Danyju Verlindnu, tu pa čakate na priložnost ob Antonisu Nikopolidisu ...
Res je. Imel sem nekoliko bolj počasen razvoj kariere. Tako v Dinamu kot v Bruggeu sem imel pred seboj dobesedno največja vratarja v zgodovini teh klubov. Tako je tudi zdaj v Olympiacosu. A tega sem se zavedal ob prihodu sem. Vedno rad nekaj časa namenim adaptaciji. Da se prilagodim novemu okolju, da spoznam sistem igre, soigralce … Kadar podpisujem pogodbo, vedno želim, da gre za daljši čas. Tako najprej nekaj časa namenim adaptaciji, nato pa brez stresa pokažem kaj znam in upravičim pričakovanja. Verjamem, da bo tudi tu tako. Pogodbo imam do poeltja 2009, tako da se mi ne mudi.

Je to vaš vrhunec klubske kariere?
Za zdaj je. Olympiacos je najboljši klub do zdaj. Čeprav rezultatsko gledano so bila tri leta v Bruggeju morda uspešnejša. Več je bilo zmag. A tu sem še na začetku in upam, da ko bom zaprl to poglavje, da bom prav tako lahko dejal, da je bilo uspešno.



V Olympiacosu je pred leti igral Zlatko Zahovič, trener je bil Srečko Katanec. Se ju še kaj omenja?
Nič več se ne govori o tem. Tu pogosto prihaja do sprememb. Menjajo se trenerji, igralci, kar je normalno. Spremljam Katančevo delo in ne dvomim o tem, da gre za vrhunskega strokovnjaka. Je pa pač tako, da nekomu neko okolje ustreza, drugemu ne. Nekje te imajo radi, drugje ne. V nogometu danes ni več prostora za čustva, gleda se samo na rezultat. Kupi, prodaj, zamenjaj. Kolikor vem, tu ni imel tako slabih rezultatov, ampak to je Grčija.

V Bruggeu ste igrali z Nastjo Čehom ...
V tem obdobju smo dosegali največje uspehe. Vidim, da se klub šele zdaj, po odhodu Nastje, mene in še nekaterih igralcev, počasi vrača. Ne igra v Evropi, tako da mu je lažje, saj igra samo eno tekmo tedensko. Ko sva bila z Nastjo tam, je bilo fantastično. Ves čas smo igrali v Ligi prvakov, bili smo prvaki. O Nastji lahko rečem samo najboljše. Kot o prijatelju in nogometašu.

Hrvaško izbrano vrsto ste zapustili lani, vrhunec pa doživeli na Euru 2004. Je bilo težko sprejeti to odločitev?
Že prej sem se pripravil na tak razplet. Vedel sem, da bom prišel sem, pogodbo sem moral podpisati že veliko prej. Vedel sem, da v prvi sezoni pri Olympiacosu ne bom veliko igral. S tem bi poslabšal svoj status v reprezentanci in tako sem se odločil, da se posvetim klubski karieri in da v teh treh, štirih letih, ki so pred mano, naredim kar največ na tem področju. Veste, za reprezentanco gre veliko časa, energije, veliko več kot v klubu. Potovanja so ekstremna. En dan igrate na Islandiji, čez tri dni na Malti, razlika v temepraturi pa je 40 stopinj. Verjel sem, da bom na svetovnem prvenstvu v Nemčiji doživel najlepše trenutke. Na žalost nisem imel sreče. Selektor se je odločil drugače in to je mojo odločitev le še pospešilo. A vsak trenutek v reprezentanci je bil zame nekaj najlepšega, da ne bo pomote. Ne vem, kaj bi se moralo v življenju zgoditi, da bi lahko konkuriralo tem trenutkom.



Kako ste videli kvalifikacije za Euro 2008, kjer Hrvati niso imeli težav.
Seveda sem vesel in ponosen, da se stalno uvrščamo na velika tekmovanja. Sijajno je premagati Angleže na Wembleyju in biti prvi v skupini. To bo zapisano v zgodovino. Bi pa omenil, da mi največkrat nimamo težav v kvalifikacijah. Nekaj smo jih imeli le takrat, ko smo v dodatnih igrali z vami. No, takrat je imel selektor Otto Barić najtežje delo. Moral je zamenjati generacijo, ki se je počasi poslavljala. Menim, da ga je odlično opravil. Našel je nove igralce, na primer Dada Prša. Mi imamo težave na velikih tekmovanjih. Po letu 1998 smo bili na treh, a nikoli nismo bili pravi. V času velikega turnirja je potrebno biti tistih sedem dni v optimalni formi. Na vseh treh sem bil v reprezentanci in nikoli nismo imeli niti pravega vzdušja niti forme. Iskreno upam, da bo nov strokovni štab našel to formulo. Kakovost nikoli ni bila sporna. Tudi pri žrebu smo imeli malce sreče, tako da se lahko zgodi prav vse.

Spremljate slovenski nogomet?
Seveda spremljam. Saj smo sosedje! ko berem časopise, berem tudi o vašem nogometu. Ko je na primer Dinamo igral z Domžalami, sem lahko videl, kakšna je moč slovenskega prvaka. Slovenski nogomet je zelo nazadoval. Ne vem, zakaj ampak vedno lahko naredim primerjavo s Hrvaško, ki vsako leto na površje izvrže lepo število nadarjenih fantov, ki so na trgu veliko vredni. Pri nas že leta sistematično delamo z mladimi in to daje rezultat. Mislim, da bi se Slovenija lahko zgledovala po najbližjih sosedih.


Veste, da v Olympiacos prihaja slovenski nogometaš Mirnes Šišić?
Vem. V teh dneh bi se nam moral priključiti.

Si želite kariero končati v Dinamu?
Ne vem še. Čim dlje želim igrati v tujini. Je pa Dinamo moja velika ljubezen. Tam sem preživel veliko let. Če pa bom tam končal kariero, pa ne vem.

Tako Dinamo kot Olympiacos imata strašne navijače ...
Uh, ne omenjajte. Dobro, tudi v Bruggeu je bil stadion vedno poln. Tu, v Pireju, je na vsaki tekmi pravi mali pekel. Zagotovo je vsem, ki pridejo k nam, zelo neugodno. Navijači so tako kot v Zagrebu zelo temperamentni, klub spremljajo na vseh gostovanjih in pričakujejo zelo veliko. Sploh v Zagrebu se včasih preveč pričakuje. Tu je razumljivo, saj je Olympiacos finančno izjemno močan klub. Če pa me že sprašujete za Bad Blue Boyse, so njihova pričakovanja včasih nerealna.

Vi ne zavrnete novinarjev, drugače pa je z nekaterimi drugimi. Tudi vaša soigralca Darko Kovačević in Predrag Djordjević ne želita dajati izjav ...
To je stvar vsakega posameznika. Tako kot vi pridete na tekmo in izkažete spoštovanje meni, tako se moram jaz obnašati do vas. Ni mi treba odgovoriti na vsako vprašanje, ampak če ste korektni, potem je vse v redu. Ne želim pa razmišljati, zakaj drugi ne dajejo izjav. Sicer pa s Kovačevićem živiva v isti hiši, na istem stopnišču. Vrata stanovanj so kar odprta, tako da otroci ves čas tečejo gor in dol.



Ste velik ljubitelj umetnosti, kar ni ravno običajno za nogometaša ...
Vidim, da ste se dobro pripravili, ha ha. Dokler sem bil v Zagrebu, sem kar preveč časa namenil temu. V Belgiji sem imel srečo, da nam je šlo vse kot po maslu, tako da sem lahko izkoristil svoje ime v tem kulturno bogatem mestu in naredil veliko dobrih stvari za predstavitev hrvaške sodobne umetnosti in še zdaj imajo nekateri hrvaški umetniki koristi od tega.

Imate še galerijo v Zagrebu?
Ne, nimam več. Nemogoče je tako na daljavo voditi tako zadevo. Ostaja pa umetnost moja ljubezen, s katero se bom lahko po koncu kariere bolj intenzivno ukvarjal.

Kako se je v Atenah znašla družina?
Odlično! Hčerka Magdalena bo kmalu dopolnila pet let. Grško govori, kot da bi se rodila tukaj. Kadar ti kdaj na igrišču ne gre vse po načrtih, potrpiš tudi zaradi sreče družine.