Preberite še ...

Dnevnik iz Aten: 1. del

Po koncu torkovih srečanj sem se odločil za daljši sprehod iz dvorane OAKA , ki je v predmestju Marousi, do svojega hotela v Atenah . Po uri in pol hoje, po dveh besnih grških voznikih, ki sta mojo hojo pospremila z gestama, ki me nista ravno spomnila na mednarodni znak miru, pa sem raje ustavil taksi. Med hojo sem se še najbolj spraševal, kam so izginili vsi potepuški psi. Ti so še pred petimi leti, ko sem se na poti na svoj tretji absolventski izlet nazadnje ustavil v Atenah, kraljevali po atenskih ulicah. Tokrat sem opazil le dva človekova prijatelja, pa še ta dva sta bila na vrvici. V hotel sem prišel ob eni uri zjutraj po grškem času, nato pa se je začel moj nočni spopad s sobno klimo. Ta je ob temperaturah, ki so trenutno v Atenah, nujno potrebna, a ob ropotu in zvokih, ki jih je povzročala, sem imel težave s spanjem. Ampak ta pr ... ica, in tu ne mislim na besedo pravica, se je naposled le nekako umirila.

Ob delu pozabi na hrano.

Za čuda sem se zjutraj prebudil le rahlo nataknjen in dokaj pripravljen na nove izzive. Sledila je pot v olimpijski kompleks, na prvi tekmi med Južnokorejci in Kanadčani pa sem stiskal pesti za prve, vendar se za las ni izšlo. Bolj se je bilo treba posvetiti drugi tekmi, kjer je Hrvaška ugnala Portoriko, slednji pa se bo v četrtfinalu pomeril s Slovenijo . Menim, da so naši košarkarji favoriti na tej tekmi, za mnenje pa je bilo treba povprašati tudi Portoričane. Na mojo srečo vsi odlično govorijo angleško, saj je španščina zame skoraj povsem nerazumljiva. Verjetno bi moral več časa preživeti ob gledanju telenovel.

Po opravljenih pogovorih je prišlo na vrsto pisanje člankov in dnevnika, nato pa še obisk slovenske reprezentance na večernem treningu v bližnji dvorani. Dela je kar precej, včeraj pa sem v vsej naglici pozabil na hrano (gospod doktor, če berete te vrstice, vam obljubim, da z zdravo prehrano začnem po prihodu domov). To bi bilo vse za danes, ostaja mi le še skok na kakšno pivce. Pardon. Mislil sem na požirek vode.