Štefan Hadalin (30) je dokaz, da se s koncem športne kariere ena vrata zaprejo, druga pa odprejo. Nekdanji svetovni podprvak vse od slovesa pri 28 letih ostaja zvest svojemu poslanstvu, tj. prenašanju znanja na mlade talente, nedavno pa se je lotil tudi novega izziva kot svetovalec za odnose z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Povrhu vsega je postal še oče, kar mu daje svež pogled na življenje.
V intervjuju za zurnal24.si je med drugim spregovoril o privajanju na umirjen ritem vsakdana, izzivih in preprekah, s katerimi se je srečeval na karierni poti, ambicijah za prihodnost ter tudi o tem, zakaj verjame v preporod slovenskega smučanja.
Pred kratkim ste postali sodelavec za odnose z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Kako se privajate na novo vlogo, novo delovno okolje?
Res je, z začetkom septembra sem postal strokovni sodelavec za odnose z javnostmi za panogo alpsko smučanje. V novi vlogi se počutim super. Veliko je izzivov, novih stvari, veliko se učim, spoznavam teren, sodelavce, pa tudi ljudi, ki se ukvarjate z medijskim poročanjem. Poskušam biti čim boljša vez med vami in nami oziroma našimi tekmovalci, da so informacije na voljo v čim krajšem možnem času, da lahko kvalitetno in ažurno poročate. Vzpostavljam svoj sistem znotraj sistema, poskušam biti čim bolj organiziran in dostopen. Sem v fazi učenja in zelo sem vesel, da imam to priložnost.
Interes je bil obojestranski. V bistvu so me oni kontaktirali, a sem si obenem tudi sam želel ostati povezan s smučanjem, kar sem tudi jasno izrazil. Potem smo izbrali tisto opcijo, kjer bi lahko najbolje delal. Sodelujem tudi z marketinško ekipo in se izobražujem na tem področju. Verjamem, da se je to šele začetek uspešne zgodbe, v kateri bom pridobil znanje in izkušnje ter veliko doprinesel v celoten ustroj.
Kot nekdanji smučar ste do potankosti seznanjeni s športno platjo alpskega smučanja, zdaj spoznavate še medijsko. Ali vam tekmovalne izkušnje v tem pogledu kaj koristijo?
Po eni strani je lažje, po drugi pa ne, ker kot tekmovalec si popolnoma osredotočen na svoj 'performance' in vse vložiš v to. Medijske obveznosti so pač del tvojega posla, ki ga seveda opravljaš kar se da dobro in korektno. Tekmovalci se zavedajo pomena medijskega komuniciranja. To so moji nekdanji kolegi, sam pa moram biti zelo previden pri krmarjenju med tem, da lahko nemoteno opravljajo svoje nalogo, da svojo energijo, čas in pozornost kvalitetno usmerjajo v rezultate, hkrati pa nekaj vložijo tudi v medijsko pojavnost in komuniciranje, ker lahko le tako gradijo svojo osebno znamko in vračajo naklonjenost partnerjem in pokroviteljem v njihovih zgodbah. Nenazadnje s tem tudi delimo našo uspešno zgodbo, ki pomaga navdihovati naslednje rodove športnikov.
To pa ni vaša ne prva ne edina 'druga kariera'. Ste tudi osebni trener in učitelj smučanja?
Tako je, še vedno delam tudi kot osebni trener. Na SZS sem zunanji sodelavec, zato je velik del moje kariere še vedno trenerski poklic na Vrhniki, ki ga pridno izvajam in imam kar nekaj strank. Sicer imam še nekaj drugih manjših projektov, kjer sodelujem z nekdanjimi pokrovitelji, ki so še vedno moji poslovni partnerji, s katerimi imamo projekte na snegu, pa tudi izven snega, v Planici in drugod. Izobrazil sem tudi za učitelja AEQ metode in AEQ dihanja 2.0, kjer pa gradim še en del svoje kariere, uresničujem poslanstvo, ki ga sem ga odkril že prej in s pomočjo katerega sem lahko delal na visokem nivoju na snegu. To počnem iz nekega poslanstva in tudi za osebnostno rast.
Če se za trenutek vrneva v vašo smučarsko kariero, tekmovalne smuči ste zaradi skupka fizičnih in psihološkh dejavnikov postavili v kot že pri 28 letih. Lahko opišete vaš miselni proces, ki je privedel do odločitve?
Pri 26 letih sem sem pred olimpijskimi igrami zapadel v neko območje izgorelosti, kar me je tako močno zdelalo, da sem med aktivno kariero nisem več uspel pobrati, vsaj ne dovolj, da bi lahko tekmoval na najvišjem nivoju. Izgorelost je bila posledica določenih vzorcev delovanja, ki izvirajo iz mojega značaja, česar med kariero nisem uspel spremeniti do te mere, da bi lahko nadaljeval. Tudi telesno nisem bil dovolj gibljiv oziroma sproščen, zato sem sprejel težko odločitev. Tega ne bom nikoli mogel vedeti, ampak verjetno je bila to v tistem trenutku najprimernejša odločitev, s katero sem tudi pomirjen. Po tolikem času lahko rečem, da je bila to prava odločitev zame. Hvaležen sem si, da sem premogel ta pogum in jo sprejel.
Ali ste kot nekdanji profesionalni športnik imeli občutek, da morate ponovno zgraditi svojo identiteto?
Seveda. Adrenalin in hormoni zadovoljstva, ki jih prinaša šport, naenkrat izginejo, zato moraš ugotoviti, kdo in kaj pravzaprav si ter seveda tudi to, kaj si želiš delati v nadaljevanju življenju, da se boš ob tem počutil dobro. Vedno je treba sprejemati kompromise, v življenju se ne cedita zgolj med in mleko. Poiskati moraš svoje talente in druge možnosti, da se izkažeš v poklicnem smislu. Ko začenjaš drugo kariero, je to najtežje, zato se mi zdi pomembno, da izdelaš načrt, kaj želim delati, kako bom to izpeljal, kje pridobim znanje … Gre za prehod v drugačen, bolj sproščen način življenja z ustaljenimi delovnimi nalogami. Čas teče bistveno počasneje kot v vrhunskem športu, kjer moraš biti ekstremno visoko odziven, ves čas stremeti k izboljšavam, spremembam, razmišljati srednjeročno, dolgoročno, biti pozoren na malenkosti, iskanje hitrih rešitev, ko pride do težav. V športu ni popravnih izpitov oziroma jih je zelo malo. Sprememba je kar velika, zato se je treba znati prilagoditi.
Kaj je bila najtežja stvar pri prehodu iz profesionalnega športa v življenje 'navadnega smrtnika'?
Najtežja stvar je morda odsotnost teh močnih občutkov ob uspehih. V športu tekmuješ s svetovno konkurenco in si lahko v nekem trenutku najboljši na svetu. To so občutki, ki jih je v drugi karieri težko podoživeti. Morda je to tisto, kar najbolj pogrešam, nek vrhunski rezultat, ki je posledica trdega dela, tisti občutek, ki traja morda samo nekaj ur po tekmi, a je poseben in edinstven. V drugi karieri tega ni, čeprav so tudi druga, bolj sprotna zadovoljstva, kar povsem zadostuje. Kot vrhunski športnik vse podrejaš športu, zdaj imam dejansko čas, da se posvetim sebi, prijateljem, družini, zato poskušam uživati v tem.
Forumov ali komentarjev pod spletnimi članki nikoli nisem bral, niti jih ne berem danes, kot tudi nisem bral športnih člankov o sebi v času kariere. Enostavno temu nisem posvečal časa, energije ali pozornosti, ravno zato, ker sem imel občutek, da se je temu bolje izogniti. Priznam pa, da so na družabnih omrežjih prišli določeni komentarji in sporočila do mene, ki so me na nek način ranila. Nad nekaterimi sem bil celo zgrožen, sploh si ne znam predstavljati, da bi nekemu profesionalnemu športniku v sporočilu izrazil jezo, bes in razočaranje, ki ga čutim ob njegovem neuspehu. Vsak, ki to počne, bi se moral pogledati v ogledalo in se vprašati, zakaj pišem ponižujoč ali zlonameren komentar in kaj s tem pravzaprav dosežem? Po drugi strani razumem, da smo športniki javno izpostavljene osebe in da imamo odgovornost, da vrnemo nekaj družbi in navijačem. A treba se je zavedati, da je vsak, ki tekmuje v svetovni konkurenci, športu posvetil življenje, mladost, otroštvo. Že to si zasluži neko spoštovanje. Nikogar ni treba povzdigovati v nebo, če ni rezultatov, lahko pa se kot navijači pomirimo z neuspehi in izkažemo podporo, čeprav v sebi čutimo jezo in žalost. Verjemite, da jo športniki čutijo še močneje, predvsem po neuspehih ob enkratnih priložnostih, kot so OI ali SP. In oni so tisti, ki morajo s tem živeti, zato je to treba spoštovati.
Osvojili ste naslov svetovnega podprvaka in se zavihteli na zmagovalni oder tekme za svetovni pokal. Ali ste izpolnili, morda celo presegli svoja pričakovanja, ali se počutite kot dolžnik?
Če bi me vprašali pri 16-ih ali pa 18-ih letih, sem jih nedvomno presegel, pa čeprav je bil moj cilj postati olimpijski prvak in zmagati tekmo svetovnega pokala. Če realno pogledam svojo pot in vse, kar sem prestal, sem jih presegel, res pa je, da sem bil dejansko v nekem delu kariere zelo hiter na treningih, a mi tega ni uspelo prenesti na tekme. Marsikdo je na treningu smučal izjemno, hitreje od svetovnih prvakov in olimpijskih zmagovalcev, pa v svetovnem pokalu ni dosegel niti točke. Ko si enkrat v rdeči startni hišici in ob pogledu na rdeči ciljni lok, se stvari precej spremenijo.
Imate danes drugačen pogled na svoje dosežke kot prej, ko ste še tekmovali?
Imam. In tudi to je tisto, kar vedno pravim vsakemu mlajšemu tekmovalcu, ko boš enkrat stal v startni hišici in ti bodo na startu v glavo pomolili kamero, poskušaj smučati tako kot na treningu. Vse drugo ni pomembno.
Dali ste mi iztočnico za naslednje vprašanje, in sicer kaj bi danes svetovali 16-letnemu samemu sebi?
Naj si vzame več časa za nekatere reči, naj ne vrši pritiska na sebe in okolico takrat, ko mu ne gre, naj poskuša s čustveno zrelostjo vzdržati težke trenutke, ker te to samo okrepi, poleg tega pa so lahko neuspehi v kasnejšem obdobju življenja še veliko večji kot tisti v mladosti. Jaz sem res veliko treniral. Res veliko! Želim si, da bi bil bolj pozoren na to, kako in koliko trenirati, ne preveč ali predolgo, ampak bolj kvalitetno z več poudarka na tem, v čemer nisi dober.
Ali ste morda v tem pogledu pogrešali več usmeritev? Ste imeli dovolj podpore?
Podpore sem imel kar dovolj, ampak bi moral drugače zastaviti, ampak to je tudi posledica dela v skupinah s po šestimi, osmimi, desetimi ljudmi. Tukaj ne gre samo za vprašanje fizične pripravljenosti, ampak tudi značaja. Nekoga, ki je po naravi delavec, je treba na nek način umiriti in ga prav usmeriti, če pa je nekdo po naravi manj motiviran, ga je treba vzpodbuditi s kakšno dodatno nalogo. Jaz spadam v prvo kategorijo, kar me je skozi leta izčrpavalo. Na koncu sem se izčrpaval sam, ko pa si mlad, je bistveno lažje, če imaš nekoga, ki te zna umiriti. Eno je teorija, drugo pa praksa, a kot sem rekel, v večjih skupinah tekmovalcev je to težko doseči.
Če bi se lahko vrnili v en dan svoje kariere, da bi ga bodisi podoživeli bodisi popravili, katerega bi izbrali?
Uf, to je pa zelo težko vprašanje. Podoživel bi SP v Areju, popravil pa bi mogoče Bansko, kjer sem bil tretji s stotinko zaostanka za Marcelom Hirscherjem. Lahko bi bil drugi. Morda bi z bolj pogumno slalomsko vožnjo lahko celo zmagal, saj sem bil v dobrem položaju. Podoživel bi tudi kakšno kranjskogorsko tekmo, kjer sem imel vedno veliko domačih navijačev.
Ali ste uživali v tekmah v Sloveniji?
Vedno je bilo zahtevno, ker sem čutil večjo odgovornost in pričakovanja, hkrati pa je bilo tudi lepo, ker so me v cilju pričakali prijatelji, družina, znanci, navijači. To je bil vedno lep občutek.
Kako vidite trenutno stanje slovenskega smučanja? Nekakšen pregled na več ravneh.
Trenutno je v mladinskih in otroških konkurencah slovensko smučanje v fazi pozitivne reorganizacije, na novo se postavlja določene stvari. V otroški kategoriji se uvaja tekmovalni sistem, kjer bo več pozornosti na tehniki, kar je zelo pomembno za naslednje kategorije U14, U16 in tako naprej. Tukaj se je zdaj dejansko na terenu začelo nekaja dogajati in verjamem, da bodo tudi trenerji in nenazadnje starši to začutili in sprejeli, saj je to zelo pomembno, če želimo ohraniti kvaliteto v kategorijah U14 in U16, kjer sicer so rezultati na mednarodni ravni, a je treba pogledati temelje teh rezultatov. Ko bodo rezultati in temelji vrhunski, je veliko večja možnost, da bo nekdo prosperiral in kasneje uspel na najvišjem nivoju. V mladinski konkurenci so se formirale nove mladinske ekipe, tako moška kot ženska. To je prvič po mnogih letih, da imajo tisti z izpolnjenimi kriteriji v celoti financiran program s strani smučarske zveze, kar sem mi zdi zelo pomembno. Jaz nisem imel financiranega programa do 21. leta, zato sem bil materialno bistveno bolj podhranjen. Mislim, da je to dober korak naprej in odličen temelj. Poudariti je treba, da gre za tronivojski sistem financiranja, kjer so tudi mladostniki s kriterijem 2 in 3 upravičeno do financiranja; tisti s kriterjem 2 imajo 50-odstotno financiranje, s kriterijem 3 pa 25-odstotno. Kriterija 1 in 2 sodelujeta v mladinski ekipi, kriterij 3 pa deluje znotraj klubov, lahko pa se po odgovoru s trenerjem občasno priključi tudi treningom.
Tudi sam pomagam. Zagnali smo en dober projekt, ki je vezan na smučarsko zvezo Slovenije in zavarovalnico Generali, kjer smo vzeli štiri t. i. snežinke pod svoje okrilje, imajo tudi moje mentorstvo, imeli smo tudi delavnice, kjer smo se učili javnega nastopanja, psihološke priprave, finančnega opismenjevanja. A eno so pogoji, drugo pa izvedba. Kot je dejal pokojni Rok Petrovič, ko enkrat daš palčke čez startna vrata, si sam. Takrat je pač treba narediti. Stvari gredo v pravo smer, bo pa trajalo nekaj časa, da bodo rezultati vidni.
Morda še kakšna beseda o članskih reprezentancah v svetovnem pokalu?
Kar se moških in ženskih ekip za svetovni pokal tiče, je v bistvu tako, da na ženski strani, kot smo videli, nas je letos doletela precej velika smola. Višja sila, na katero žal nimamo vpliva. Verjamem da sta tako Andreja in Neja naredili vse, da bi se temu izognili, a na žalost se je to vseeno zgodilo in izgubili smo dve dobri smučarki, kandidatki za najvišja mesta. Obe se relativno uspešno rehabilitirata v domačem okolju, bomo pa videli v prihodnjih mesecih, kako napredujeta. Ana Bucik ima letos bistveno boljšo hitrost, a se ji še ni poklopilo, se pa premika v pravo smer. Ostala je brez dveh kolegic, kar je težko, nenazadnje sta Andreja in Neja nosili tudi del rezultatskega bremena. Ampak Ana je borka in bo to zmogla. Pri fantih imamo Žana, ki je zimzelen, izkušen, dokazal je, da je dovolj hiter za zmago, verjamem, da bo to v tej sezoni še večkrat dokazal. Kar se smukaške ekipe tiče, ni kaj dosti za debatirati. Stvari delujejo, imajo zelo dobro kemijo, tudi dva mlajša člana. Nejc Naraločnik se je že lani prebil med top 30 v smuku, Rok Anžoh pa je stal na stopničkah v evropskem pokalu. Na tem se da graditi in rezultat je samo vprašanje časa. Miha Hrobat, pri njem ni kaj za komentirati, on je nadaljeval tam, kjer je končal lani.
Slovenija je bila nekoč slalomska velesila, zdaj pa že nekaj časa v tej disciplini pogrešamo vidnejše uspehe. Kaj so po vašem glavni razlogi za takšno stanje?
No, pri dekletih smo zraven, a sta trenutno obe naši najboljši smučarki poškodovani. Pri fantih pa manjka, ampak verjamem, da bomo z vzpostavitvijo novega sistema že čez nekaj let imeli tudi kakšnega obetavnega slalomista. Vseeno bi poudaril, da je Miha Oserban na dobri poti, potrebuje čas in mir, da bo lahko to kasneje unovčil v svetovnem pokalu. V bistvu sem bil sam nekoč v podobni situaciji, kot je sedaj Miha, a preboj do vrha je res izjemno naporen in zahteven. Ekipa dela dobro, tudi trenerja ima vrhunskega, upam pa, da se mu za olimpijsko obdobje priključi še kakšen mladinec in da bosta v prihodnosti skupaj krojila slalomski svetovni vrh.
Kaj bi bilo po vaši oceni še treba spremeniti za boljšo prihodnost slovenskega smučanja?
Kar mogoče še vidim, je sprememba mentalitete v smislu, da moraš priti k stvari, ker stvar ne bo prišla k tebi. Če bomo čakali in gledali ter upali, da če bo finančni sistem urejen, bodo rezultati prišli, se to ne bo zgodilo. Pogoji so pomembni, a na koncu šteje izvedba. Če na tekmi nisi psihološko dovolj močan, si lahko na treningu še tako dober, pa tega ne boš uspel prenesti. Moja želja je, da mladince usmerim, da v sebi odkrijejo željo in voljo ter prebudijo strast do dela. Ker samo tako bodo povečali svoje možnosti za uspeh. Zagotovil pa ni. Kot je dejal moj serviser Barna Vagrepi, ki je tudi serviser Sofie Goggie, "vse je mogoče, nič ni zagotovljeno".
Vizijo imate, motivacijo tudi, naj vas za konec vprašam, kje se vidite čez deset let? Želite ostati povezani s smučanjem?
Zagotovo je to moja želja. Nisem pripravljen delati kot trener 365 dni na leto. Kot verjetno veste, se mi je pred dnevi rodil sin, in to je trenutno moja življenjska prioriteta. Težko rečem, kje bom čez deset let, zagotovo pa si želim ostati povezan s smučanjem. Verjamem, da sta prenos znanja in izkušenj mlajšim generacijam del mojega poslanstva in tukaj si želim kar se da veliko prispevati.