Za menoj je zelo naporen prvi dan relija Monte Carlo, ki je vseboval štiri hitrostne preizkušnje. Že od trenutka, ko sem se odločil za vnovično pot v Monte Carlo, sem se zavedal, da se bo po enoletni odsotnosti težko spet usesti za volan. Še toliko težje je to storiti v močni konkurenci in v tako zahrbtnih pogojih za dirkanje. Toda vseeno sem morda podcenil zahtevnost tovrstnega povratka, kajti v prvih kilometrih je bilo sila težko najti ritem in prave občutke.

Monaški reli ne popušča nobenemu. Tudi moji tekmeci, bistveno bolj izkušeni in pravi profesionalci, ki na leto prevozijo na tisoče kilometrov, so danes tarnali nad pogoji. Obe hitrostni preizkušnji sta bili izredno dolgi, pogoji pa so bili dovolj nepredvidljivi, čeprav snega ni bilo več toliko. Reli je pač zelo zahteven za psiho, ker ves čas pričakuješ neko past.

Zjutraj je bilo resnično težko. Ni bilo pravega ritma, nisem bil zadovoljen z vožnjo. Nekako sem se počutil izgubljenega, ne dovolj samozavestnega za dirkanje. Kasneje je šlo precej bolje. Na tretji hitrostni preizkušnji je bil zaostanek že zelo soliden, toda potrebno je vedeti, da najhitrejše posadke vozijo v izrednem ritmu. Žal je na četrti hitrostni preizkušnji spustila sprednja desna guma. Po prazni sem moral voziti pet kilometrov, tako da sem izgubil tri minute in štiri mesta.

Danes gre reli naprej. Sam bom poskušal voziti bolj ritmično in nadaljevati z napredkom, ki sem ga že danes sam pri sebi zaznal. Trasa relija bo jutri hitrejša, saj je manj ovinkov in tudi manj višinskih razlik. Monaška klasika se bo nadaljevala na vseh šestih hitrostnih preizkušnjah. Čeprav se mi zdi, da sem prevozil že ogromno razdaljo, smo komaj na četrtini relija. Izredno dolga pot je še do cilja v Monaku.