Sloviti britanski The Guardian je v minulih dneh razkril neverjetno tragedijo maroške nogometašice Faten Ben Omar El Azizi, ki je v maroški regionalni ligi branila barve moštva Moghreb Atlético Tetuán.
El Azizijeva je bila namreč ena izmed skoraj 150 ljudi, ki so utonili med poizkusom ilegalnega množičnega prečkanja meje v špansko avtonomno mesto na severni obali Afrike, Ceuto. Da bi bil tragična ironija še toliko večja, je njena meti kasneje razkrila, da so ji ravno na dan smrti odobrili vizum za vstop v Španijo.
26-letna Maročanka je oboževala nogomet, a se od njega v Maroku preprosto ne da živeti. Njen trener je razkril, da je El Azizijeva v primeru zmage njene ekipe zaslužila 260 maroških dirhamov, kar je približno slabih 25 evrov. V primeru poraza ni dobila ničesar. Glede na to, da ji je oče umrl pri dvanajstih letih, takšna plača nikakor ni bila dovolj, da bi vzdrževala mater ter brata in sestro.
V Tetuánu se je tako zaposlila na tamkajšnjem najstarejšem pokopališču, kjer je čistila grobove in žalujočim prodajala šopke "rayhan" (bazilike), ki je v muslimanskih pogrebnih tradicijah povezan z blagoslovom. Obenem pa je sanjala, da bi preko nogometa nekega dne dosegla Evropo.
A so se njene sanje skupaj z življenjem tragično končale 30. julija, ko je utonila, medtem ko je poizkušala preplavati iz Maroka do Ceute. Nesrečna maroška nogometašica zdaj počiva ravno na pokopališču, na katerem je prej delala za preživetje družine.
El Azizijeva je bila ena izmed 141 ljudi, ki so tragično preminili pri poizkusu prečkanja meje in vstopa v Ceuto. Po poročilih skupine, ki se bori za pravice migrantov Caminando Fronteras naj bi bila velika večina ljudi, ki je utonila ali bila zmečkana ob poizkusu prečkanja kopenske meje, mlajša od 35 let.
V Maroku je namreč skorajda 40 % ljudi starih med 15 in 24 let nezaposlenih, medtem ko naj bi večina preostalih delala za minimalno plačo, približno 315 evrov na mesec. Ena izmed mladih, ki ni več prenesla razmer v državi, je bila tudi El Azizijeva, ki je upala, da bi lahko v Evropi uspela kot nogometašica.
In ravno 30. julija zjutraj je njena mati Jamilla prejela telefonski klic, v katerem je izvedela, da so Faten odobrili vizum za vstop v Španijo ter da naj se z dokumenti oglasi na konzulatu v Tangierju, kjer ga bo lahko prevzela. Ker pa njena hči ni dejansko pričakovala, da ji bodo vizum odobrili, se je odločila za radikalni korak, da poizkuša mejo prečkati ilegalno.
V tednih pred smrtjo se je po besedah matere zdela neobičajno tiha, žalostna in distancirana. Nato pa je izginila in družina jo je neuspešno iskala. Na koncu je njihov dom obiskal mladenič ter družino vprašal, če je imela Faten na sebi trenirko. Videl jo je namreč, kako se je pri poizkusu prečkanja meje udarila v glavo in utonila.
Jamilla nato ni zmogla moči, da bi obiskala prostor, kjer so hranili trupla vseh, ki so umrli med nuspešnim prečkanjem meje. Truplo je tako identificirala sestra. Kasneje sta mejo ilegalno poizkusila prečkati še preostala Jamillinih otroka. Sin je uspešno dosegel Ceuto in se ji preko telefona tudi že javil, medtem ko še vedno čaka na informacije o usodi svoje 14-letne hčerke.