V 92. letu starosti je umrl nekdanji hrvaški nogometaš Željko Matuš, dolgoletni kapetan zagrebškega Dinama in olimpijski prvak z jugoslovansko reprezentanco leta 1960 v Rimu, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina.
Leta 1960 je z Jugoslavijo osvojil še srebrno kolajno na evropskem prvenstvu, leta 1962 pa je na svetovnem prvenstvu v Čilu zasedel četrto mesto. Umrl je v Švici, kjer je po koncu nogometne kariere živel in delal kot zobozdravnik.
Matuš se je rodil 9. avgusta 1935 v Donji Stubici. Nogometno pot je začel v domačem kraju, nato pa igral za Zagorec iz Krapine in Tekstilac iz Oroslavja. Dinamu se je pridružil leta 1954 in v zagrebškem klubu ostal do leta 1965. Zanj je odigral 428 tekem ter osvojil naslov jugoslovanskega prvaka leta 1958 in tri pokalne lovorike, v letih 1960, 1963 in 1965.
Kot kapetan je Dinamo leta 1963 popeljal do finala pokala velesejemskih mest, prvega evropskega finala v zgodovini kluba. Zagrebčani so na poti do odločilnih tekem izločili tudi Porto, Bayern in Ferencvaros, v finalu pa jih je premagala Valencia.
Za jugoslovansko reprezentanco je Matuš zbral 13 nastopov in dosegel pet golov. Na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 je bil strelec drugega gola v finalni zmagi proti Danski s 3:1, s katero si je Jugoslavija zagotovila zlato kolajno.
Pred tem je na prvem EP istega leta osvojil srebro. Jugoslavija je v finalu 10. julija 1960 v Parizu po podaljšku z 1:2 izgubila proti Sovjetski zvezi. Tako se je poslovil še zadnji udeleženec finala prvega EP leta 1960. Pred Matušem je decembra 2020 umrl Viktor Ponedelnik, strelec zmagovitega gola za Sovjetsko zvezo.
Posebno mesto v njegovi karieri ima tudi nastop za hrvaško reprezentanco. Matuš je 12. septembra 1956 v Zagrebu igral na tekmi proti Indoneziji, ki jo je Hrvaška dobila s 5:2, sam pa je dosegel prvi zadetek. To je bila edina tekma hrvaške reprezentance v obdobju med letoma 1945 in 1990.
Dinamo ga je v poslovilnem zapisu opisal kot simbol uglajenega, starega zagrebškega kluba in igralca, ob katerem se je uveljavil vzdevek "gospod v kopačkah". Bil je tudi eden redkih nogometašev z visokošolsko izobrazbo. Po odhodu iz Dinama je kariero nadaljeval v Švici, kjer je igral za Young Fellows in Zürich, nato pa postal ugleden zobozdravnik.