Več smole kot sem imel, raje so me gledalci imeli in več sem zaslužil. Raymond Poulidor

Ker so julija vse oči uprte v kolesarje oziroma slovito Dirko po Franciji in ker se le-ta približuje končnemu cilju v Parizu , smo se odločili, da vam tokrat v Časovnem stroju predstavimo nekdanjega francoskega kolesarja Raymonda Poulidorja . Poulidor na domačem Touru sicer niti enkrat ni zmagal, zato pa je zabeležil kar osem uvrstitev na stopničke, trikrat je bil drugi, petkrat pa tretji. Francozi ga prav zaradi tega uvrščajo ob bok največjim domačim zvezdnikom, kot so Louison Bobet , Jacques Anquetil in Bernard Hinault .

Poulidor je med najboljšimi kolesarji nastopal dolgih 16 let. Na Touru pa je nastopil kar 14-krat. Čeprav se je prav na tej dirki vsa ta leta vseskozi boril z najboljšimi, niti za en dan ni oblekel tako želene rumene majice. In mogoče je bil pri gledalcih prav zato tako priljubljen, saj je vseskozi dirkal v senci Anquetila in Eddyja Merckxa . "Več smole kot sem imel, bolj so me gledalci imeli radi in več sem zaslužil," je po zadnjem "izgubljenem" Touru pri dopolnjenih 40 letih priznal Poulidor.

Poulidor se je na Dirki po Franciji dvakrat huje poškodoval. Leta 1973 in 1975. © AFP

Denar ga je premamil
Raymond Poulidor, poznan tudi pod vzdevkom Poupou, se je rodil 15. aprila 1936 v Masbarad-Merignatu. Bil je član kmečke družine in je prav zaradi dela moral že pri 14 letih končati šolanje. Že takrat je opazoval kolesarje na dirkah v njegovi okolici in si takoj tudi sam želel nastopati. "Želel sem si zmagovati in za nagrado domov prinašati nagrade," je dejal Poulidor in kmalu za tem, kljub nasprotovanju staršev, začel resneje kolesariti. Tudi ko se je pri 17 letih pridružil moštvu La Pedale Marchoise , ni imel časa za trening, vsaj ne čez dan, ko je moral družini pomagati na polju. Prav zato je pogosto treniral kar ponoči.

Tri leta je dirkal med amaterji, kjer je enkrat premagal precej bolj poznanega Louisona Bobeta. Vendar je Poulidor moral v vojsko, kjer se je kar pošteno zredil, tako da je imel po vrnitvi nekaj težav pri treningu. Leta 1960 se je kljub vsemu povsem posvetil kolesarstvu. Prvo dirko po vrnitvi je dobil s šestminutno prednostjo, z zmago na klasiki GP de Payrat le Chateau pa je zaslužil kar 80.000 frankov. Ugotovil je, da z delom na kmetiji v šestih letih ne bi mogel toliko zaslužiti.

Preberite še ...

Nykänen: Skoki, ženske in alkohol Merckx: Nedosegljivi kanibal Cunego: Ko mladenič užene kapetana Od plavalca do Tarzana Še Bog ne bi mogel igrati bolje

Boj do nezavesti
Sicer pa je njegov talent opazil takratni kolesar Bernard Gauthier in ga tudi pripeljal v profesionalno moštvo Mercier , kjer je dobil zanj sanjskih 30.000 frankov mesečne plače. Že leta 1961 se je Poulidor svojim delodajalcem oddolžil za zaupanje, saj je dobil dirko Milano-Sanremo . Po tem uspehu je že lahko nastopil na vseh največjih dirkah in se enakovredno kosal z najboljšimi.

Rivalstvo med Anquetilom in Poulidorjem velja za eno od največjih rivalstev v zgodovini. Poulidor je bil odličen hribolazec, vendar nekoliko slabši v vožnji na čas, tako da je prav zaradi tega izgubil marsikateri Tour. Zaradi napadalnega sloga vožnje se je Poulidor francoskim navijačem zelo priljubil. Svojo največjo priložnost, da na Touru premaga Anquetila, je zapravil leta 1964.

Leta 1964 je zmagovalca Anquetila (levo) in drugouvrščenega Poulidorja (desno) ločilo zgolj 55 sekund razlike. © AFP

	Nisem naredil napake, ampak preprosto nisem imel več moči. Oba sva bila "pečena". Raymond Poulidor

Oba kolesarja sta bila na cilju v Puy de Domeju povsem izčrpana, organizator dirke Jacques Goddet pa je potek zadnjih kilometrov vzpona opisal: "Prepričan sem bil, da ga bo Poulidor premagal, vendar ga ni napadel, ampak je zgolj vozil v enakomernem ritmu, kar je bila njegova največja napaka." Anquetil je po prihodu v cilj padel v nezavest in šele pozneje spoznal, da je za Poulidorjem zaostal zgolj 14 sekund, kar je pomenilo, da se je lahko veselil še pete zmage na Touru, vendar s prednostjo manj kot ene minute.

Šele 40 let pozneje je Poulidor priznal: "Nisem naredil napake, ampak preprosto nisem imel več moči. Oba sva bila 'pečena'. Škoda, da si vnaprej nisem ogledal vzpona."   Čeprav sta bila z Anquetilom, ki je priznal, da bi raje videl, da nihče od njiju ne zmaga, kot da bi zmagal Poulidor, sprta, sta se pozneje spoprijateljila. Anquetil je umrl za rakom in tik pred smrtjo naj bi Poulidorju priznal: "Ta bolezen je tako boleča, kot da bi ves dan na vso moč vozil na Puy de Dome. Prijatelj, tudi tja gor boš prišel drugi, za mano."

Raymond Poulidor (levo) in Eddy Merckx (desno) © AFP

Prvi na dopinški kontroli
Prav Poulidor je bil prvi kolesar v vsej zgodovini, ki je moral na dopinško kontrolo na Dirki po Franciji. Leta 1964 so se razširile govorice, da se bodo izvajale kontrole, in mnogi kolesarji so hitro odstopili z dirke. Tako imenovani "vampirji" naj bi na stopnišču naleteli na Poulidorja, ga najprej vprašali, ali je tekmovalec, in ga nato poslali v sobo, kjer je moral dati vzorec urina.

"Epruvete so zaprli, ne da bi jih zapečatili. Z njimi bi lahko naredili, kar bi hoteli. Vprašali so me po imenu. Lahko bi se tudi zlagal, pa ne bi vedeli, kdo sem, saj mi ni bilo treba pokazati dokumentov," je razložil Poulidor, ki se je prav zaradi tega zameril večini drugih kolesarjev, ki so naslednji dan protestirali proti izvajanju dopinških kontrol.

Poulidor je najprej kolesaril v najboljših letih Jacquesa Anquetila, po njem pa je na sceno stopil Eddy Merckx . Francoz Belgijcu ni bil kos. Na Touru leta 1973 pa se je ob padcu s prelaza Portet d'Aspet še hudo poškodoval. Naslednje leto je na francoskem krogu zasedel drugo mesto. Čeprav se je hotel že upokojiti, so ga prepričali, da je vztrajal vse do leta 1976, ko je pri dopolnjenih 40 letih na Touru še osmič stopil na oder za zmagovalce.

Tokrat je bil tretji. Po upokojitvi so mu mnogi očitali, da Toura ni dobil, ker nikoli ni imel visokih ambicij. Odgovor: "To je res. Na dirkah sem osvajal različne majice, ki sem jih pozneje izgubil. To je bilo zame že dovolj. Zjutraj se nikoli nisem zbudil z mislijo, da moram zmagati."

Eddy Merckx (v sredini) je leta 1974 zmagal, Poulidor (levo) je bil drugi, Vicente Lopez-Carrill (desno) pa tretji. © AFP

Kot Ullrich in Armstrong?
Raymond Poulidor vseeno spada med največje kolesarje, čeprav ni niti za en dan oblekel rumene majice. Še vedno velja za kolesarja, ki je na Touru največkrat stopil na oder za zmagovalce. Če se nekoliko ozremo v bližnjo preteklost, potem bi lahko rekli, da ga lahko primerjamo z Janom Ullrichom , ki je na stopničkah stal sedemkrat, vendar se je Nemec leta 1997 vseeno veselil tudi zmage v skupnem seštevku.

In prav rivalstvo med Poulidorjem in Anquetilom ter mogoče pozneje Merckxom lahko primerjamo z večnim rivalstvom med Lanceom Armstrongom in Janom Ullrichom. Tudi Nemec v neposrednem dvoboju nikoli ni premagal izjemnega Američana.