Nekaj manj kot desetletje v argentinskem mestu Rosario obratuje Iglesia Maradoniana, cerkev, ki časti legendarnega nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradono.
Diego Armando Maradona je bil vedno več kot nogometaš. Bil je pravo nogometno
božanstvo. Nekateri z njim obsedeni nogometni fanatiki so šli še korak dlje – Diega so proglasili
kar za dejanskega boga. V
Rosariu je tako 30. oktobra 1998 vzklila
Iglesia Mradoniana (dobesedni prevod bi se glasil Maradonska cerkev), ki časti
novega argentinskega selektorja. Ozadje za zamislijo je razložil Alejandro Veron, eden od
ustanoviteljev.
"Imamo racionalno vero, sem katoličan, imam pa tudi religijo srca, strasti, to pa je Diego
Maradona."
| |
Dest zapovedi
|
|
1. Žoga ni nikdar umazana
2. Ljubi nogomet bolj kot vse
3. Izražaj neskončno ljubezen Diegu in lepoti nogometa
4. Brani dres Argentine
5. Širno vesolje obveščaj o Diegovih čudesih
6. Časti hrame, kjer je igral in njegove svete drese
7. Diega na posvečajo nobeni zasebni ekipi
8. Pripoveduj in širi besedo o Maradonini cerkvi
9. Naj bo Diego tvoje srednje ime
10. Svojega prvega sina imenuj Diego
|
Maradonini verniki štejejo čas od leta 1960, ko se je nekdanji as sredine igrišča rodil.
Sestavili so tudi spisek desetih zapovedi, imajo svoje molitve in poseben pesmi. Utrip je preveril
tudi angleški novinar
Jonathan Franklin, ki se je osebno prepričal o maradonističnih ritualih.
Čeprav je bil med molitvijo v prvi vrsti, pa je komajda slišal duhovnika, saj so stotine
ljudi kričale:
"Naš Diego, ki si na zemlji, blagoslovljena naj bo tvoje leva noga, tvoja magija prihaja, tvoje
zadetke pomnijo." Po tem so ugasnile luči v cerkvi, vsi prisotni pa so imeli na hrbtu številko
deset. Za oltarjem je stal deček, v rokah je držal okrvavljeno nogometno žogo okoli katere je bila
bodičasta krona, za oltarjem pa se je bohotila slika Njega – Diega Armanda Maradone.
Ljudje v prostoru so padali v trans, očetje – eden je nosil majico z napisom:
"Papež je Nemec, Bog je Argentinec." - pa so solznih oči stiskali k sebi sinove. Gost iz
Anglije je na koncu dobil po kar je prišel: bil je kršen v cerkvi Maradone. Stopil je pred oltar,
slekel majico in oblekel dres s številko deset. Dvorano je zajela evforija.