Zavezana snegu. Trikratna dobitnica zlate olimpijske kolajne Vreni Schneider več kot 15 let po upokojitvi še vedno deluje v smučanju. Z moževo pomočjo vodi smučarsko šolo v vasici Elm.
Lahko Tina Maze poseže po samem vrhu?
Absolutno. V Söldnu je naredila dober začetek, v nekaterih zavojih je blestela, a to še zdalečni vse, kar ona premore. Spominjam se drugega teka lani na svetovnem prvenstvu v Val d'Isèru in njenih nastopov iz Vancouvra. Uprizorila je res izjemne vožnje. Ima dobre smuči – seveda, saj so švicarske (smeh). Ne poznam je osebno, a menim, da je Tina perfekcionistka in od sebe na vsaki tekmi iztisne sto odstotkov. Prepričana sem, da bo še nekaj sezon v ospredju.
Lindsey Vonn je izjavila, da namerava letos preseči rezultat 14 zmag v eni sezoni.
Ali ji lahko uspe?
Seveda je možno, vedno so na vrsti nove mlade tekmovalke. Za to potrebuje predvsem zdravo sezono, brez poškodb. Lani je bila blizu. Če se ne motim, je imel Hermann Maier 13 zmag, prav tako Ingemar Stenmark. Zelo pomemben bo njen start v sezono.
V kakšni meri se je tehnika smučanja spremenila od vaših časov?
Fina motorika zgornjega dela telesa in težišče vedno ostaneta ista. Kar pa je zelo pomembno pri evoluciji smučanja, je material. Ta se je menjal, in to precej. Pri nas so bili zavoji daljši, kar je tudi opazno. Včasih si z nogo v ovinkih skoraj dobesedno prestopal. Dandanes je pomembno, da čim dlje drsiš.
Vedno imam občutek, kot da razvoj ne more iti večnikamor, pa se potem vsako leto najde nekaj novega. Tudi proge so veliko bolj gladko speljane, ni večgrbin, zato je hitrost višja, smučanje pa mirnejše. Serviserji morajo venomer korigirati dolžino smuči in razdaljo smučarskega čevlja od smuči, tudi širina smuči se prilagaja iz sezone v sezono. Pri razvoju mora v ospredju ostati zdravje smučarja.
Imate še kaj stikov z bivšimi sotekmovalkami?
Najbolj sem v stiku z Martino Ertl in Katjo Seizinger, medtem ko se z Anito Wachter že dlje nisem slišala. S švicarskimi tekmovalkami imamo tudi srečanja.
Kakšni so vaši spomini na Slovenijo?
Vsako leto, ko je na sporedu Zlata lisica, se spomnim svojih uspehov in zamika me, da bi spet obiskala Maribor. Zdaj imam dva sinova, ki obiskujeta vrtec, in moram biti z njima doma. Bo že prišel čas za take zadeve. Prosim, naredite mi uslugo in pozdravite vse slovenske tekmovalke, s katerimi sem tekmovala v devetdesetih. Najbolj so mi v spominu ostale Urška Hrovat, Katja Koren in Nataša Bokal.
S čim se ukvarjate danes?
Skupaj z možem vodiva šmučarsko in deskarsko šolo, postala pa sem tudi trenerka pri SS Walensee, treniram najmlajše – rojene med letoma 1998 in 2001. Poleg tega v raznih podjetjih predavam o tem, kako sem se med kariero bojevala s pritiskom na velikih tekmovanjih. V tem trenutku sem celo malo prevečo bremenjena. Primarna skrb mi je seveda biti dobra mati in gospodinja.