Še nikoli v Serie B

Inter je edino italijansko moštvo, ki v Serie A nastopa že od samega začetka. Milan je v svoji zgodovini že dvakrat izpadel v drugo ligo, pred leti pa je takšna usoda zaradi afere Calcipoli doletela še drugega izmed velike trojice italijanskega nogometa – Juventus.

Iz Milana se rodi … Inter!
Ob začetku 20. stoletja je imelo mesto Milano le en sam klub – Milan Cricket and Football Club oziroma današnji AC Milan . Prav iz prvega milanskega kluba se je 9. marca leta 1908 rodil Inter , saj se je skupina "odpadnikov", ki je bila nezadovoljna s pretiranim angleškim vplivom v Milanu, odločila ustanoviti nov klub, ki naj bi bil zasnovan povsem mednarodno, kar tudi pojasnjuje ime Internazionale . Iz Milana je tedaj prebegnilo 43 članov kluba, glavno vlogo v novem moštvu pa so imeli Švicarji . Prvi kapetan je prihajal prav iz te dežele, slišal pa je na ime Hernst Manktl , k temu pa dodajmo še to, da je v povojnih letih kar šest igralcev začetne enajsterice prihajalo iz Švice. Pomembno vlogo je ob rojstvu enega izmed največjih klubov na svetu odigral tudi znan italijanski karikaturist Giorgio Muggiani , ki je zrisal grb kluba.

Upokojena le ena številka

Čeprav so barve Interja zastopali številni velikani svetovnega nogometa, so pri Interju upokojili le eno številko. Ta čast je doletela legendarno "trojko" Giacinta Facchettija, ki je pri Interju nastopal med letoma 1960 in 1978. V zadnjih letih svojega življenja je opravljal funkcijo predsednika kluba, po dolgotrajni bolezni pa je preminil 4. septembra leta 2006.

Inter je za prvi naslov prvaka potreboval le dve leti, zanimivo pa je, da je kar štiri od prvih petih naslovov prvaka osvojil ob prelomu desetletij – prvič leta 1910, nato pa še v letih 1920, 1930 in 1940. Sprememba oblasti v Italiji in prihod fašističnega diktatorja Benita Mussolinija je zadel tudi Inter. Tedanjim oblastem se je zdelo ime Inter preveč "socialistično", zaradi česar je režim klubu naložil naj se preimenuje v Ambrosiana (po zaščitniku mesta Milano sv. Ambrosiu – op.a) in pod tem imenom je Inter nastopal vse do zloma fašističnega režima in konca druge svetovne vojne. V obdobju med obema svetovnima vojnama je za Inter nastopal nogometaš, ki je še dandanes v očeh navijačev Interja največja legenda kluba vseh časov – Giuseppe Meazza . Meazza je v majici Interja zabil več kot 240 zadetkov in je še dandanes najboljši strelec kluba vseh časov, hkrati pa je prvenstvo trikrat končal kot najboljši strelec in za nameček bil tudi ikona italijanske reprezentance, ki se je v letih 1934 in 1938 dvakrat povzpela na svetovni nogometni Olimp. Del svoje kariere je odigral tudi v majici mestnega tekmeca Milana, dandanes pa je po njem poimenovan tudi stadion, ki je poznan tudi pod imenom San Siro .

Legendarni Giacinto Facchetti je umrl kot predsednik kluba.© Action Images

La Grande Inter
Zlata era Interja je nastopila s prihodom naftnega mogotca Angela Morattija . Oče današnjega predsednika Interja Massima Morattija je klub prevzel leta 1955, prav tako kot njegov sin pa je moral na prve uspehe malce počakati. Medtem, ko je Massimo več kot deset let zaman iskal pravo formulo, je Angelo zadel v polno že nekaj let po prihodu v klub. Na trenersko klop je namreč pripeljal očeta "catenaccia" Helenia Herrero , ki je skoval najuspešnejšo zgodbo v zgodovini kluba. Pod vodstvom Argentinca, ki je modro ugotovil, da se ključ do uspeha skriva v granitni obrambi, in na na kriilih izjemnih napadalcev Sandra Mazzole in Španca Luis Suareza je Inter med leti 1962 in 1966 osvojil kar tri naslove italijanskega prvaka ter dve zmagi v pokalu evropskih prvakov. Inter je v tistih letih kraljeval na italijanskih in evropskih zelenicah ter napadalce nasprotnikov spravljal obup z naravnost neprebojno obrambno vrsto, kateri je poveljeval sloviti Giacinto Facchetti . Zlata era se je po mnenju strokovnjakov končala s porazom v finalu pokala evropskih prvakov leta 1971, ko je škotski Celtic tedaj malodane senzacionalno porazil četo Helenia Herrere, kateri je kasneje tudi v domačem prvenstvu le pošla sapa.

Massimo Moratti je v Inter vložil že več kot 400 milijonov evrov lastnega denarja. © Action Images

Sedemnajstletna suša ob prelomu tisočletja
Po sončnih šestdesetih in deloma sedemdesetih se je čez Inter spustila megla. Ob začetku desetletja leta 1980 – kot je pri Interju torej že kar v navadi – so Nerazzuri osvojili nov naslov prvaka, zadnji naslov pred kar 17 let trajajočo sušo pa je bil osvojen leta 1989. Na trenerski klopi je tedaj sedel zimzeleni Giovanni Trapattoni , glavno vlogo pa sta imela nemška asa Lothar Matthaus in Andreas Brehme. Po velikem naslovu prvaka sta primat prevzela Milan s svojo nizozemsko kolonijo ter Juventus, ki je v drugi polovici devetdesetih nizal naslove prvaka kot po tekočem traku. Leta 1995 se je kot mesija na koncu hodnika prikazal Massimo Moratti , ki je v prvih desetih letih službovanja kupil več kot 120 nogometašev, zamenjal celo kopico trenerjev in ob tem še dvakrat postavil rekordni znesek za nakup novega nogometaša. Prvič leta 1997 ko je za 20 milijonov evrov Barceloni speljal Ronalda , ter drugič nekaj let kasneje, ko je za Christiana Vierija Laziu plačal več kot 30 milijonov evrov odškodnine. Navkljub odmevnim nakupom se je Interja še naprej držalo prekletstvo. Na trenerski klopi Interja so tako pogoreli tudi strokovnjaki kot so Marcello Lippi, Hector Cuper in Alberto Zaccheroni, časi pa so spremenili na bolje šele s prihodom nekdanjega soigralca Srečka Katanca pri Sampdorii Roberta Mancinija .

	Imam jasen projekt in želim Inter popeljati na vrh sveta. Tudi če mi to uspe, se zavedam, da se z očetom nikoli ne bom mogel primerjati. Massimo Moratti

Usoda je hotela, da Interjev povratek na vrh italijanskega nogometa ni minil brez kontroverznih okoliščin. Štirinajsti naslov prvaka je bil po izključitvi Juventusa osvojen za okroglo mizo, tudi lani osvojeni naslov prvaka pa predvsem med pristaši največjih Interjevih tekmecev Milana in Juventusa nima prave veljave. Letos je Inter na dobri poti, da naslov prvaka osvoji že tretjič zapored, vsaj tokrat pa dejstvu, da je Inter postal najmočnejše moštvo na Apeninskem polotoku, ne oporeka nihče več.