Po vrsti sezon, ki jih je preigral v Magdeburgu in Portland San Antoniu, se Renato Vugrinec vrača v klub, s katerim je osvojil naslov evropskega prvaka. Zamere, ki so njega in celjski klub pripeljale na sodišče, so pozabljene, Vugrinca pa govorice, da bi moral počasi že v rokometni pokoj, še bolj motivirajo. Razmišlja tudi o ponovnem igranju za reprezentanco, za katero pravi, da so odprte vse možnosti.

Kako ste zadovoljni s predstavami na turnirju v Nemčiji?
Odziv naše ekipe me je presenetil, saj smo na turnir v Nemčijo odpotovali izjemno oslabljeni, poleg tega so bile nemške ekipe pri sodnikih favorizirane in je bilo vse nastavljeno tako, da bi prišle v finale. Mi pa smo pokazali zares bojevito predstavo, ne glede na to, da smo bili utrujeni, ker zaradi poškodb nismo imeli veliko menjav.

Se vam moštvo zdi posrečena kombinacija mladosti in izkušenj?
Mladi morajo slediti nam izkušenim. Imeti je treba široko klop, saj je sezona dolga in potrebujemo čim več vojakov.

Prihajajoči konec tedna vas čaka kvalifikacijski turnir za Ligo prvakov v Španiji. Bo nevarnejši Ademar ali Lemgo?
Definitivno je najbolj nevaren Ademar Leon, ker igra moderen rokomet, turnir pa je pri njem doma. Turnir so Španci vzeli kljub določenim stroškom, kar veliko pove o njihovih ambicijah. Za Lemgo sem slišal, da ima velik proračun, dobro ekipo, začel je prej trenirati, ker se Bundesliga začne prej, ampak na pripravljalnih turnirjih ne igra tako dobro. Zato je moj favorit Ademar.

	Pogovarjal sem se z direktorjem reprezentance Romanom Pungartnikom, s katerim imava dober odnos. Veliko sva igrala skupaj in se družila tudi zunaj igrišča. Prosil me je, da bi se znova pogovorili o mojem igranju za reprezentanco, jaz pa puščam vse možnosti odprte. Renato Vugrinec

Renato Vugrinec in reprezentanca. Konec lanskega leta ste dejali, da za izbrano vrsto ne boste več igrali. Bi vas Noka Serdarušić lahko pregovoril?
Pogovarjal sem se z direktorjem reprezentance Romanom Pungartnikom, s katerim imava dober odnos. Veliko sva igrala skupaj in se družila tudi zunaj igrišča. Prosil me je, da bi se znova pogovorili o mojem igranju za reprezentanco, jaz pa puščam vse možnosti odprte.

Za konec še malo splošnejše vprašanje. Za slovensko javnost so značilna izjemna nihanja razpoloženja in mnenja ob športnih rezultatih: že majhen uspeh sproži evforijo, vsak neuspeh pa na drugi strani pljuvanje po donedavnih junakih. Kako je s tem na zahodu?
Gledalci, ki pridejo na tekmo, naj bi uživali, tako kot tudi igralci. Na zahodu je ekipa, četudi izgubi, a da vse od sebe, nagrajena z aplavzom. Tudi po tekmi ni tako, da bi vsi umrli zaradi poraza. Gledalci se zavedajo, da so v življenju še druge stvari.