Hokej in dvorana Tivoli sta neločljivo povezana že od vsega začetka. Nenazadnje je Ljubljana leta 1966 v takrat še svetleče novi dvorani gostila svetovno prvenstvo najboljših ekip, pa tudi pozneje je bil Tivoli še nekajkrat prizorišče hokejskih prvenstev, resda ne več na najvišji ravni. Leta 1991 tudi zadnjič pod zastavo nekdanje skupne države. Že leta 1993 pa je, ko je Slovenija začela samostojno pot povsem na dnu svetovne hokejske družine, dvorana pod Rožnikom gostila tudi prvo svetovno hokejsko tekmovanje v Sloveniji.
Pravi zasuk je pomenilo prvenstvo leta 2001. Z odlično predstavo so Slovenci premagali enega od neposrednih tekmecev Kazahstan, z Britanci pa igrali neodločeno 3:3. O prvem mestu je na koncu odločala razlika v zadetkih. Britanci so zadnji dan nenavadno visoko z 11:2 premagali nemotivirane Kazahstance. Slovenija je morala v tekmi z Estonijo razliko popraviti za 13 zadetkov – nazadnje je zmagala s 16:0 in velika hokejska veselica se je lahko začela.
Ta uspeh je Slovenijo prvič v zgodovini uvrstil med najboljše ekipe na svetu. Slovenija je leta 2002 tako začela svojo pot v svetovni hokejski razred, ki se je v naslednjih letih pokazala kot nekakšna železnica smrti v zabaviščnem parku: malo gor, malo dol ... Kajti na Švedskem 2002 so se Slovenci obdržali med najboljšimi, naslednje leto na Finskem pa ne. Leta 2004 so bili tako spet v diviziji I, v poljskem Gdansku pa so si z brezhibnimi predstavami zagotovili ekspresno vrnitev v elito. Naslednje leto je bilo SP v Avstriji, Slovenci pa so si v skupini za obstanek po pravi drami (najprej so z 1:9 izgubili z Nemci, nato pa s 6:2 premagali domačine) spet zagotovili še eno leto bivanja med 16 najboljšimi reprezentancami.
Naslednje leto ni bilo tako dobro, SP v Rigi se je končalo z izpadom v nižji rang tekmovanja. Tu je v hokejsko zgodbo spet stopila dvorana Tivoli. Slovenija je dobila organizacijo prvenstva leta 2007, cilj pa je bil jasen. Vrnitev v elito je nazadnje postala resničnost, Slovenija pa je na krilih tedaj še vzpenjajočega se največjega zvezdnika Anžeta Kopitarja opravila z vsemi petimi tekmeci ter si zasluženo priborila vozovnico za SP, ki je bilo ob stoletnici mednarodne zveze še posebej vabljivo, saj ga je prvič organizirala domovina tega športa Kanada.
Halifax 2008 nato ni bil po okusu slovenskih igralcev in navijačev. Slovenija je po pričakovanjih pristala v boju za obstanek, na njeno smolo pa so zaradi oddaljenosti obeh prizorišč v Kanadi takrat naredili izjemo in ni bilo skupine štirih ekip. Slovenija se je tako borila le s hokejsko velesilo Slovaško, ki se je povsem nepričakovano znašla v takšnem položaju. Slovenci so bili blizu presenečenju na eni tekmi, ko so izsilili podaljšek, na drugi pa ne, in pot v drugoligaško konkurenco je bila odločena.
Lani je Slovenija nastopila na SP v Litvi. V lepi novi dvorani, kjer se sicer običajno bolj domače počutijo košarkarji, je za uspeh zmanjkala ena zmaga. V odločilni tekmi so bili boljši Kazahstanci, v slovenski hokejski zvezi pa so posegli po starem in preizkušenem receptu. Kandidirali in tudi dobili so prvenstvo divizije I, čeprav dvorana Tivoli sodobnim standardom za tako velike dogodke ustreza le še ob velikodušnem mižanju na vsaj eno oko. Od 17. do 23. aprila je zdaj na vrsti le še zadnja stopnička − Slovenci morajo potrditi rek, da gre (tudi) v tretje rado ter tako nadaljevati prijetno tradicijo uspehov na domačih terenih.