Mirka je neprestana prisotnost kamer nekoliko motila. "Vse skupaj je bilo malo nadležno. Občasno so imeli kamermani čudne zahteve, tako da me je občasno to tudi motilo.“ Od vseh dogodkov povezanih s kamero pa se mu je v spomin še najbolj vtisnil naslednji: "Med našim bivanjem na Tajskem sta se dva borca skregala, nato pa je prišel režiser in jima rekel, da so ujeli sliko, zvoka pa ne ter ju je prosil, če lahko vse skupaj še enkrat ponovita.“
Na drugem zaporednem resničnostnem šovu Enfusion je tokrat prvič nastopil tudi borec iz Slovenije. Med 18 najboljšimi tajskimi boksarji na svetu je svoje mesto našel Mirko Vorkapić. Novomeščan je bil skupaj s "sotrpini“ na tajskem otoku Koh Samui 24 ur na dan pod nadzorom kamer. Vorkapiću se sicer ni uspelo prebiti na zaključni turnir na Portugalskem, saj je izgubil borbo, ki gi ga morda popeljala tudi do 40.000 ameriških dolarjev. Po prihodu v domovino smo ga poklicali in povprašali, kako je bilo na Tajskem. Ob tem nam je zaupal tudi nekaj pikantnosti iz zakulisja.
Mirko, lahko sprva poveste, kdaj ste se začeli ukvarjati z borilnimi veščinami?
Začel sem pri petih letih. Za borilne veščine me je navdušil oče. V tistem času pa je bil na vrhuncu svoje popularnosti tudi Mike Tyson, ki je sicer boksar, a ta njegova avra šampiona me je potegnila v svet borilnih veščin. Veliko vlogo pa je odigral tudi film Jeana-Clauda Van Damma, Kikbokser. Sprva sem se ukvarjal s kikboksom, nato pa je leta 1996 moj oče v Slovenijo prek Branka Cikatića in njegovega trenerja pripeljal tajski boks. Takrat sem se začel bolj ukvarjati s tajskim boksom. Pri 14-letih sem imel prvi dvoboj, nato pa se je vse le še stopnjevalo.
S kakšnimi uspehi se v svoji karieri lahko pohvalite?
Bil sem profesionalni medcelinski prvak pri 19-letih. Za največji uspeh pa štejem zmago na eliminacijskem evropskem turnirju S-1. Organizacija S-1 po vseh celinah prireja eliminacijske turnirje, nato pa se zmagovalci turnirjev 14. decembra v Bankogu pomerijo med seboj. No, jaz sem zmagal na evropskem turnirju. Moram pa dodati, da sem imel že od prve borbe, do zmage sta me čakali še dve, zlomljeno roko, tako da je to bil res vrhunec moje kariere. Po tej zmagi sem moral na operacijo roke in se nisem boril skoraj dve leti. Zaradi tega se nisem udeležil niti zaključnega turnirja v Bangkoku. V ring sem se vrnil šele maja 2008. Nato sem nastopil na več borbah, kjer sem bil več ali manj uspešen. Na evropskem amaterskem prvenstvu sem bil peti, na svetovnem pa sem izgubil v drugem krogu. Na obeh prvenstvih me je premagal borec iz Ukrajine, a moram povedati, da res uživam v borbi z njim, saj se vedno zelo dobro boriva – na nož. Zatem pa je že prišel resničnostni šov na Tajskem.
Kako ste prišli do priložnosti, da se preizkusite na edinstvenem resničnostnem šovu Enfusion?
Ko je prišel ven razpis za nastop na resničnostnem šovu, me je moj oče prijavil. Nato pa so izmed vseh prijavljenih izbrali 18 borcev, med katerimi sem bil tudi jaz. Svoje je dodal tudi Edwin van Os, eden od najpomembnejših promotorjev za K-1 v Evropi, ki vodi zelo priznano organizacijo Show time, s katerim se moj oče pozna že deset let.
Mirko VorkapićPrvo rundo sem bil veliko boljši. Bil sem tik pred tem, da zmagam z knock outom, saj je imel nasprotnik že meha kolena. Vendar se je dobro rešil, ker se je začel obešati name. Nato pa je počasi začela delovati ta razlika v teži. V drugi in tretji rundi pa so mi pošle moči.
Kako ste se odrezali na Enfusionu?
Slabo. Izgubil sem proti švedskemu borcu. Dogajale pa so se nekatere stvari, ki sem jih prvič srečal. Takrat, ko sem bil jaz na vrhuncu, torej leta 2006 in 2007, za primer ni bilo rezanja teže (weight cut). To pomeni, da borci, ki se borijo v kategoriji do 70 kilogramov še dan pred borbo tehtajo okoli 80 kilogramov, tako da noben od borcev ni bil lažji od 76 kilogramov. Jaz sem bil edini, ki se nisem tega posluževal in sem bil z 69 kilogrami daleč najlažji. Moj nasprotnik je bil drugi najtežji z 79 kilogrami. Za to sem prej že slišal, ampak tega nisem nikoli prakticiral niti nisem vedel, da je to tako razširjeno. To me je res presenetilo, ko sem prišel na Tajsko. Borci so imeli dan pred tehtanjem 10 kilogramov več, kot na dan tehtanja, nato pa na dan borbe znova 10 kilogramov več.
Kako je potekala borba?
Prvo rundo sem bil veliko boljši. Bil sem tik pred tem, da zmagam s knock-outom, saj je imel nasprotnik že mehka kolena. Vendar se je dobro rešil, ker se je začel obešati name. Nato pa je počasi začela delovati ta razlika v teži. V drugi in tretji rundi pa so mi pošle moči. Tako je bila druga runda popolnoma njegova, v tretji pa sem se počasi vračal nazaj, a je bilo vse skupaj premalo. Moram priznati, da je bila moja taktika napačna. Nisem upošteval, da je nasprotnik 10 kilogramov težji od mene, če bi to upošteval in ga držal na razdalji, saj sem bil hitrejši od njega, bi bilo drugače. Moral bi se umikati ne pa samo riniti naprej.
Menite, da je nepravično, da so borci na tak način izgubljali težo in bili zaradi tega v prednosti pred vami?
Rezanje teže je postalo popularno šele v zadnjem letu. Mi trendom nismo sledili in to nas je stalo. Jaz imam drugače tudi okoli 76 kilogramov, a sem jih izgubil pred odhodom na resničnostni šov. Ne vem, če se počutim okradenega. Zagotovo pa se ne počutim tako, kot da bi se boril z nekom, ki ima enako težo. Poleg tega so bila pravila postavljena vnaprej in so take stvari tudi dopuščale. Jaz sem mnenja, da bi moralo biti tehtanje par ur pred dvobojem in ne en dan in pol prej. Drugače nima smisla, da sploh postavljamo kategorije. Toda sedaj nima smisla iskati izgovore. Stepel sem se, izgubil sem in to je to.
Mirko VorkapićKo je prišel ven razpis za nastop na resničnostnem šovu, me je moj oče prijavil. Nato pa so izmed vseh prijavljenih izbrali 18 borcev, med katerimi sem bil tudi jaz. Svoje pa je dodal tudi Edwin van Os, eden od najpomembnejših promotorjev za K-1 v Evropi, ki vodi zelo priznano organizacijo Show time, s katerim se moj oče pozna že deset let.
Torej, razočaranje ni tako veliko, ker se niste uspeli prebiti na zaključni turnir na Portugalskem?
Razočaran sem kljub vsemu. Razočaranje je še vedno zelo veliko, kajti vem, da je ne glede na razliko v teži še vedno obstajala možnost, da bi zmagal, a na drugačen način. Jaz pa sem pač šel z glavo skozi zid. Po eni strani sem si sam kriv. Razmere bi moral izkoristiti, vendar sem se še vedno obnašal, kot da niso take razmere.
Lahko malo opišete, kako je bilo na Tajskem? Kako je potekal vaš dan?
Zbudili smo se ob 8h, nato pa so se že začela snemanja na različnih lokacijah. Malo so nas izkoristili za vse kadre. Tudi na dan borbe smo snemali pet ur. Lahko rečem, da so nas kar dobro "terali“, tako da se je vseskozi nekaj dogajalo. Le ob večerih smo imeli čas za počitek.
Celotno dogajanje je bilo verjetno zelo dobra izkušnja?
Vsekakor. Bilo je zelo zanimivo. Bil sem tudi v neprestanem stiku z odličnimi borci, kar je bilo dobro.
Ste se od ostalih borcev, kaj naučili?
Razen tega, kako izgubljati kilograme niti ne (smeh).
Trenirale so vas ženske. Verjetno vas je prvič v življenju trenirala ženska?
Tako je. Trenerke so imele znanje, toda problem je bil v tem, da večina izmed njih še nikoli ni delovala kot trenerka. To so bile borke z veliko znanja, toda brez izkušenj za treniranje. Organizatorji so to izkoristili za potrebe šova, saj se to prodaja.
Kakšne načrte imate v prihodnosti?
Trenutno še okrevam. Po vsej verjetnosti se bom naslednjič boril 6. marca v Celju. Morda tudi aprila v Belgiji, vendar ta borba še ni potrjena.
Verjetno si želite priti na tisto raven na kateri ste bili pred poškodbo?
Vsekakor. Že na dvoboju na svetovnem prvenstvu sem čutil, da sem bil isti kot prej.