Ljubljančane, ki so v zadnjih tednih padli v zanje že kar običajno krizo in dolg niz porazov, je čakala zelo težka naloga. Želji, da bi prekinili devet tekem zaporedoma, doslej izenačen najdaljši klubski niz dvobojev, na katerih niso zmagali, je namreč nasproti stal najboljši tekmec v ligi, vodilni Salzburg.

A v taboru zeleno-belih so imeli pred začetkom vsaj eno dobro novico: s seznama poškodovanih so lahko črtali prvega vratarja Olivierja Roya, ki je seveda tudi zaigral od začetka tekme. Na drugi strani pa se je na seznam vpisal Žiga Pešut, tako da so morali zmaji tekmece s Solnograškega skušati premagati brez prvega strelca.

Vsaj v prvem delu razlika še ni bila tako očitna. Gostje, branil je Fabian Weinhandl, so sicer imeli terensko premoč in več strelov, toda Roy je bil zbran. Vse do osme minute, ko mu je plošček po strelu Marca Bruckerja ušel v mrežo. Vendar pa se domači niso predali, izpeljali so nekaj obetavnih akcij, nato pa zadeli v elementu, ki jim ne gre najbolje - ko imajo na ledu igralca več, uspešen je bil Roland Kaspitz.

Spodbuden izid prvega dela je zmajem ponudil možnost dobrega nadaljevanja, ki pa so jo hitro zapravili. Prvo kazen so v tem delu sicer preživeli, a takoj po njej dobili drugi gol. Pozneje je nekaj dobrih obramb Roya in nekaj lepih akcij, prednjačil je Andrej Hebar z dvema nevarnima streloma, vzbudilo upanje. Gostje so nato sicer v pičle pol minute na hitro dosegli dva gola, tekme pa le še ni bilo konec, saj je pol minute pred drugim odmorom vendarle tudi za domače zadel Hebar in ohranil možnosti za presenečenje.

V zadnjem delu se razmerje ni spremenilo; domači so se sicer trudili in bi se lahko s kakšnim natančnejšim strelom morda še približali, a so gostje igrali ravno dovolj, da so ohranjali razliko, izkoristili še enega od "power-playev" - Olimpija pozneje ni izkoristila niti poldruge minute igre z dvema več - in na koncu iz Tivolija zasluženo odnesli vse točke.