Ministrski podpredsednik Didier Reynders je dejal, da obžaluje odstop, saj naj bi ta po njegovih besedah ogrozil ekonomsko politiko, ki naj bi presežke proračuna usmerjala v kompenzacijo s socialnimi stroški. Ti se v Belgiji pojavljalo predvsem zaradi staranja prebivalstva.

Leterme je odstop predal kralju Albertu II., ki naj bi po pričakovanjih vlado prosil za ohranitev Letermove funkcije kot skrbnika. Za zdaj iz kraljeve pisarne še ni bilo odgovora. Letermova vlada, zavezništvo obeh lingvističnih strani, je prevzela krmilo države 20. marca, in to po več kot šestmesečni politični mrtvi točki, ki je ogrožala še večjo razdeljenost države.

Želijo si proste roke
Flamske stranke želijo, da bi cvetoči holandski deli Belgije dobili večjo avtonomnost s spremembo davkov in prenesli socialno varnost iz federalnih v bolj regionalne okvire. Prav tako želijo več samonadzora pri transportu, zdravju, sodnih zadevah … Francoske stranke menijo, da je bilo podeljenega dovolj nadzora.

Jezična razdeljenost
Belgijska politika je bila dolgo v senci lingvističnih sporov. Od daljnega leta 1960 je imelo 6,5-milijonsko holandsko prebivalstvo in štirimilijonsko francosko prebivalstvo Belgije dokaj omejene možnosti samovladja. Danes je skoraj vse deljeno na holandske in francoske tabore. Meja med zahodom in vzhodom je razdelila Belgijo na pol, dvojezična pa je ostala le prestolnica.

Prav zadnji spori so povzročili oster ton v debatah, ki so pozvale celo k razpadu države, ki je postala samostojna leta 1830, ko se je odcepila od Nizozemske. Flamski politiki menijo, da obstaja manevrski prostor za večjo regionalno avtonomnost, ki ne bi ogrozila razpada države, medtem ko javnomnenjske ankete nakazujejo, da počasi izgubljajo podporo drugih, bolj ekstremističnih strank.