Četrtek, 14. januar: Hotel je umreti s svojo družino
"Ta deček je sem prišel včeraj popoldne. Ujet je bil med ruševinami svoje hiše. Levo nogo ima od kolena navzdol zdrobljeno. Njegov oče je prišel na dvorišče in se sesedel. Izgubil je ženo in štiri otroke. Bil je tako hvaležen, da je lahko rešil svojega sina. Hotel je iti kamorkoli, samo da se ne bi vrnil v Port-au-Prince. Nato smo mu rekli, da se mora vrniti v pekel, ki ga je ravnokar zapustil. Nogo sina morajo amputirati, da bo deček preživel. Eden od dečkovih prijateljev je bil prav tako ujet v hiši z dvema bratoma in materjo. Vsi so umrli, ljudje pa so jih poskušali rešiti. Ves čas je nanje kričal, naj nehajo in ga pustijo na miru. Želel je umreti s svojo družino. Ko so ga vprašali, kaj naj mu vržejo, je zahteval pištolo, da se lahko ustreli," je med drugim na svojem blogu zapisala Licia Betor, ki dela v reševalnem centru na Haitiju.

Četrtek, 14. januar: Postelje polne kamenja
"Še enkrat sem šel nazaj po vasi in videl veliko domov, ki so bili popolnoma porušeni. Nikoli ne bomo mogli vsakomur zgraditi novega doma. Peljali so me v porušene hiše, kjer so bile postelje polne kamenja, kuhinje, ki so že tako revne, pa imajo razpokane stene. Ljudje spijo na ulici, ker se tam bolj počutijo kot doma. To je slabo. Barake iz blata se upogibajo, kamnite hiše imajo velike luknje, stene se rušijo, razpoke so ogromne, strop se lahko vsak čas sesuje nanje. Tako sem utrujen, a moram biti močan za te ljudi," opisuje David McDaniel, direktor neprofitne dobrodelne organizacije Children's International Lifeline.

Četrtek, 14. januar: Bog, ne morem več!
"Videla sem haitijski Rdeči križ, ki je nekoga, ki je bil pod ruševinami ujet že dva dni, poskušal rešiti. Ko sem tam stala in poslušala, so ljudje okoli mene govorili. Njenega prvega otroka so mrtvega potegnili izpod ruševin. V vrečki je ležal pred mano. Jokala in jokala je za svojim otrokom. A tam je še vedno stala, se oprijemala moža, saj je vedela, da je pod ruševinami še vedno živ otrok. Reševalci so nadaljevali. Zaradi vonja po smrti so si morali vsi pokriti nos, dokler ni nekdo prinesel steklenice formaldehida in začel škropiti po truplih. Čakali smo in čakali, ljudje pa so še naprej kopali. Nato so podali vodo, saj so očitno našli nekoga in mu dali vodo. Minilo je še nekaj časa … a otrok je umrl. Ko je mati izvedela, da je otrok umrl, je kričala: Bog, ne morem več. V mislih se mi je odvrtela podoba ženske, ki rojeva svoje otroke," pripoveduje Gwenn Goodale Mangine, gospodinja sirotišnice.

Četrtek, 14. januar: Živeti na ulici
"Po mestih Haitija prebivalci spijo na žimnicah in v škatlah na cestah in ulicah.
Ulice so zdaj dnevne sobe prebivalstva. Ni ti treba voziti, da bi videl škodo, kjerkoli hodiš, vidiš nekaj nenavadnega. Pogosto je trpljenje tiho," pravi Richard Morsen na svojem profilu na Twitterju.

Četrtek, 14. januar: Ni telefona, ni elektrike
Bencinska črpalka v Jacmelu je uničena, potem ko je nanjo padla hiša. "Še vedno nimamo telefonske povezave. V Jacmelu ni elektrike in pričakuje se, da je dolgo ne bo. Imamo generator, ki je prižgan le ponoči, da varčujemo pri gorivu. Internetna povezava ne dela. Ne moremo se pogovarjati prek spleta. Vem, da so vsi zaskrbljeni glede prijateljev in družine. Trudimo se, da odgovorimo na vprašanja, vendar imamo le nekaj ur na dan in se trudimo, da so tudi naše družine varne," pravi Gwenn Goodale Mangine, gospodinja sirotišnice.

Četrtek, 14. januar: Povsod je tako veliko trupel
"Pokojne so zvlekli na rob ulice, pokrili z rjuhami in odšli. Midva ne živiva v najbolj prizadetem območju, a kljub temu je tukaj veliko trupel. Vse na Haitiju je pred potresom delovalo na generatorje ali baterije ali menjalnike, včasih smo dobili elektriko. zdaj je ni več. Internetna podjetja uporabljajo dizel in generatorje, da nam lahko nudijo storitve. Zagotovo ne bo dolgo trajalo. Potrudili se bomo, da bomo ostali v stikih. Molimo," sta zapisala ameriška zakonca Tara in Troy Livesay, področna predsednika organizacije World Wide Village, krščanske misijonarske skupine na Haitiju.