Spor okoli Hessa je tako še bolj zaostril hladno vojno med zahodom in vzhodom, kažejo razkriti dokumenti narodnega arhiva v Berlinu. Ti so javnosti postali dostopni šele po posebni zahtevi, ki se je sklicevala na svobodo informacij.
Rudolf Hess je v zaporu pristal že na začetku vojne, ko je poskušal z Veliko Britanijo skleniti mir, da bi lahko Nemčija neovirano zasedla Rusijo. Britanci so ga prijeli in pozneje je bil na nürnberškem sodišču obsojen na doživljenjski zapor. Poslan je bil v zapor Spandau v Berlinu, ki so ga skupaj upravljale tri zahodne sile – VB, Francija in ZDA – ter Rusija.
Zapornik je v 70. letih postal jabolko spora predvsem med Rusi in Britanci. Hess je bil takrat edini zapornik v Spandauu, zato je zahodna trojka sprožila kampanjo za njegovo izpustitev. Z ukrepom se Rusi niso strinjali in Hess je ostal v zaporu.

Rudolf Hess, ki se je že na začetku vojne spopadal s psihičnimi težavami, je poskušal Hitlerju zagotoviti prosto pot v Rusijo.

Dokumenti kažejo, da je napetost dosegla vrh leta 1974. Zdravniki so takrat izrazili zaskrbljenost zaradi Hessovega zdravstvenega stanja, saj naj bi imel nekdanji nacist raka. Zato so ga želeli prepeljati v bližnjo vojaško bolnišnico na dodatne teste, kar so Rusi odločno zavrnili.
Britanski upravljalec zapora Robert de Burlet je svoje nasprotnike opozarjal, da bodo z doživljenjsko kaznijo iz nekdanjega nacista ustvarili mučenika. Ljudje se ga bodo namesto zaradi njegovih dejanj spominjali po trpljenju v zaporu in nečloveškem ravnanju zmagovalcev vojne, je dodal. "Nočemo slediti vzoru nemških koncentracijskih taborišč ," je bil de Burlet ogorčen, ko so Rusi svoje ravnanje z zapornikom začeli še bolj zaostrovati. Malenkosti, kot so število slik v celici, pisma ženi in pobrane slive z zapornmiškega vrta, so postale nerešljiva politična zadeva med vzhodom in zahodom. Hitlerjev poveljnik mora kozarec povrnitve izpiti do konca, so dejali Rusi.
Hess je ostal v zaporu do leta 1987, ko je pri 93 letih storil samomor.