Tajništvo Evropskega parlamenta je poskušalo zagotoviti skupno prevajalsko kabino za hrvaški, srbski in bosanski jezik, vendar so se hrvaški predstavniki temu uprli in zahtevali ločeno, izključno hrvaško prevajalsko kabino. Njihova prizadevanja sta podprla poslanca EP Doris Pack in Hannes Swoboda, ki veljata za zagovornika hrvaških interesov v Bruslju. Izpostavila sta skrb za ohranitev lastne identitete, ki se izraža skozi jezik, in pomembnosti določila, da ima vsakdo možnost izražati se v lastnem jeziku.

Predsednik Evropskega parlamenta Hans Gert Pöttering nad ukrepom ni bil navdušen. Dejal je, da opaža, da gostje iz omenjenih držav nekdanje Jugoslavije skoraj nikoli ne uporabljajo slušalk, ko poslušajo drug drugega, zato bi lahko privarčevali stroške za prevajalce v hrvaščino. Tudi novinarji, ki poročajo o dogajanju v EP, so se spraševali, kako to, da so govor predsednika srbskega parlamenta prevajali v hrvaščino.

Nekateri slavisti s področja nekdanje Jugoslavije trdijo, da je srbohrvaški jezik nehal obstajati konec 20. stoletja, ko je razpadel na hrvaški, srbski in bosanski jezik, drugi pa trdijo, da ta jezik sploh ni nikoli zares obstajal, ampak gre le za politično-ideološki konstrukt. V praksi glede tega vprašanja vlada kaos, saj večina mednarodnih institucij še vedno pozna pojem srbohrvaški jezik.