Začetki praške pomladi segajo v začetek leta 1968, ko je bil na čelo komunistične partije in vlade izvoljen Slovak Aleksander Dubček. S tedanjim predsednikom Ludvikom Svobodo sta začrtala liberalnejše politične smernice in načrtovala reforme, med katerimi so bile odprava cenzure, možnost javne razprave o državnih zadevah, ločitev komunistične partije od države in možnost zakonite opozicije. Gospodarske težave so nameravali premagati z uvedbo socialističnega tržnega gospodarstva.

Pravica braniti socializem

V skladu z doktrino tedanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva je njegova država imela pravico v državah vzhodnega komunističnega bloka braniti socialistični sistem, ne glede na suverenost držav.

Socializem s človeškim obrazom
V Kremlju, ki je želel ohraniti nadzor nad podrejeno državo s strateškim položajem, so spremembe na Češkoslovaškem opazovali nenaklonjeno. Socializem s človeškim obrazom je na odkrito sovražnost naletel tudi pri komunističnih vladah preostalih članic Varšavskega pakta. Ker preklica reform niso uspele doseči po diplomatski poti, so se Sovjetska zveza, Bolgarija, Nemška demokratična republika, Madžarska in Poljska odločile za vojaški poseg.

20-letni študent Jan Palach je januarja 1969 storil samomor s samosežigom, saj je želel med Čehi in Slovaki ponovno zbuditi uporniški duh © AFP

Socialistični teror
Okoli 700.000 vojakov s 6300 tanki in 800 letali je 20. avgusta 1968 vdrlo na Češkoslovaško in jo do jutra naslednjega dne zasedlo. Češkoslovaška vlada je svoji vojski prepovedala oborožen odziv, 14 milijonov prebivalcev pa pozvala, naj se ne upirajo. Svoje nezadovoljstvo so Čehi in Slovaki izkazali s številnimi protesti, ki so se ponekod stopnjevali v spopade med civilnim prebivalstvom in vojaškimi enotami.

Ob zagotavljanju Brežnjeva, da gre za povsem notranje spore v komunističnem bloku in nikakor za dejanje, usmerjeno proti zvezi Nato, so bili odzivi na dogajanje s strani ZDA in njenih zahodnih zaveznic omejeni na simbolične proteste in izražanje nasprotovanja. Poleg tega so bile ZDA takrat preveč obremenjene z vojno v Vietnamu.

Okoli 700.000 vojakov s 6300 tanki in 800 letali je 20. avgusta 1968 vdrlo na Češkoslovaško in jo do jutra naslednjega dne zasedlo. © AFP

Protokol, ki je pokopal upanje
Dubčka in ostale reformatorje so do jutra 21. avgusta aretirali in odpeljali v Moskvo. Tam so podpisali tako imenovani moskovski protokol, s čimer je bilo pokopano vsako upanje na preživetje reform. "Teden našega upora se je končal z Dubčkovo vrnitvijo iz Moskve," se spominja takratni disident in kasneje predsednik samostojne Češke Vaclav Havel . V zatrtju praške pomladi je do konca leta 1968 življenje izgubilo 108 ljudi, 500 civilistov pa je bilo huje ranjenih. Zasedba je sprožila tudi velik val emigracij, saj naj bi državo po nekaterih ocenah zapustilo več kot 150.000 prebivalcev.

	Ljudje niso več hoteli socializma s človeškim obrazom, temveč svobodo. Vaclav Havel

Ljudje so želeli le svobodo
Z odstavitvijo Dubčka se je začelo obdobje normalizacije političnega procesa. Edina reforma, ki je preživela okupacijo, je bila federalizacija države, ki je leta 1969 vodila v ustanovitev Češke socialistične republike in Slovaške socialistične republike. Z avgustovsko invazijo se je začela več kot 20 let trajajoča sovjetska zasedba, ki se je končala leta 1989 z žametno revolucijo. "Takrat je bilo že vse drugače. Ljudje niso več hoteli socializma s človeškim obrazom, temveč svobodo," se še spominja Havel, ki je istega leta postal predsednik države.

Češka in Slovaška bosta 40. obletnico sovjetske zasedbe Češkoslovaške obeležili v četrtek. Ob tej priložnosti bo češki premier Mirek Topolanek v Pragi sprejel slovaškega kolega Roberta Fica . Po uvodnih slovesnostih bosta v češkem Narodnem muzeju v Pragi slovesno odprla razstavo z naslovom In leta 1968 so prišli tanki.