Ker so homoseksualci spodkopavali sliko močnih in možatih Italijanov, je režim Benita Mussolinija našel način, da jih skrije od oči javnosti. Profesor zgodovine Lorenzo Benadusi z univerze v Bergamu pojasnjuje, da niso sprejeli nikakršnih diskriminatornh zakonov, so pa ustvari klimo, ki je zatirala vsakršno odprto izražanje homoseksualnosti. 

Imenovali so jih "dekleta"

Kot poroča BBC, predvidoma nihče od homoseksualnih moških, ki so jih označili za degenerirane in nato pregnali od doma na otok, ni več živ. Na otok so jih pripeljali vklenjene, nastanili v večjih hišah, brez vode in elektrike, kjer so živeli v špartanskem stilu. Ob osmi uri zvečer je zazvonilo in po tej uri se niso več smeli gibati zunaj.

Otočanka Carmela Santoro je bila takrat še otrok, spominja se, da so jih imenovali "dekleta". "Moj oče je vedno govoril lepo o njih, nikoli ni rekel nič slabega, pa čeprav je bil lokalni predstavnik fašistov," pa se spominja Attilio Carducci.

Prirejali so gledališke predstave

Ne obstaja veliko pričanj, ki bi podrobneje govorili o življenju "zapornikov" na otoku San Domino. Tistih nekaj, kar jih je danes znanih, pa dokazuje, da je fašistični režim ustvaril kraj, kjer se je pričakovalo, da si homoseksualec, lahko so prvič bili to, kar so in jih pri tem ni nihče zatiral ali videl kot največjo sramoto, piše BBC.

V enem od redkih intervjujev, ki je bil objavljen v reviji Babilonia, je moški, ki so ga imenovali le Guiseppe B, dejal, da je bilo njihovo življenje na otoku boljše, kot bi bilo sicer. "Če si bil gej v tistih časih nisi mogel zapustiti doma ali biti opažen, takoj so te aretirali. Na otoku pa smo lahko praznovali prihod nekoga novega, imeli smo gledališče, oblačili smo se kot ženske in nihče ni rekel ničesar," je povedal Giuseppe B.  

Ob izbruhu druge svetovne vojne, so se moški vrnili v neke vrste hišne zapore v kraje, kjer so sicer živeli. Številni homoseksualci so bili zaprti skupaj s političnimi zaporniki na drugih manjših otokih, še piše BBC.