Sloviti britanski znanstvenik je dejal, da "črne luknje ne obstajajo, pač pa obstajajo t. i. sive luknje." Stephen Hawking je svojo najnovejšo tezo zasnoval na predpostavki, da horizont dogodkov (namišljena meja, za katero se več ne da ugotoviti, kaj se dogaja v t. i. črnih luknjah) ne obstaja. 

"Manjko horizonta dogodkov pomeni, da črne luknje ne obstajajo v smislu, da so to objekti, od katerih niti svetloba ne more pobegniti," je Hawking zapisal v najnovejšem delu, ki ga je v sredo predstavil na 17. Mednarodni konferenci o splošni relativnosti in gravitaciji v Dublinu.

Razlaga profesorja na univerzi v Cambridgu pravi, da črne luknje res posrkajo energijo in maso za dolga obdobja, a na koncu same razpadejo in "umrejo". Ko nastopi "smrt" potem se vsebina luknje vrne nazaj v (nedoločljivi) horizont dogodkov in torej ostane v našem vesolju.  

Paralelna vesolja niso možna

Hawkingovo radikalno novo stališče pojasnjuje elementarni paradoks, ki znanstveno javnost zaposluje že tri desetletja: Kako lahko črne luknje uničijo vse delce materije in energije (kot je tudi Hawking dolgo verjel), če kvantna teorija pravi, da morajo "preživeti" v takšni ali drugačni obliki.

"Ne obstaja neko 'otroško' vesolje, ki se napaja iz našega in je ločeno od njega. To sem nekoč res mislil. Sedaj sem prepričan, da vse informacije ostajajo v našem vesolju," je Hawking spodrezal krila ljubiteljem znanstvene fantastike, ki jim je bila prejšnja teorija slovitega astrofizika, ki je dopuščala tudi potencialna potovanja v paralelnega vesolja (ali več njih), gotovo bolj pri srcu.

Izgubil stavo po 29 letih

"Žal mi je, ker bom razočaral ljubitelje ZF filmov, toda če informacije ostajajo v našem vesolju, potem ni nobene možnosti, da bi s črnimi luknjami potovali v vzporedna vesolja. Če skočiš v črno luknjo, bosta tvoja masa in energija vrnjeni v naše vesolje. A v drugačni obliki, ki bo vsebovala informacije, kakšni ste bili, čeprav boste neprepoznavni," je pojasnil 62-letnik.

Hawking je bil sicer pionir na področju črnih lukenj, ki jih je označil za materijo požirajoče vrtinčaste tvorbe, ki se porajajo ob smrti zvezd. Teorijo je zasnoval v 70-ih letih prejšnjega stoletja, zaslovel pa je s knjigo "Kratka zgodovina časa". S svojo novo tezo je izgubil pred 29 leti sklenjeno stavo s kolegom iz univerze Caltech Johnom Priskillom, ki je že leta 1975 zatrjeval, da črne luknje ne morejo uničiti materije.