Joseph R. Beyle iz Muskogena v Michiganu bi se lahko po zaključku srednje šole leta 1942 s štipendijo vred vpisal na svetovno znano univerzo Notre Dame, vendar je šolo obesil na klin in se prostovoljno prijavil v vojsko. Postal je padalec v 506. polku. Kasneje se je v Angliji udeležil  vojaške šole in postal tudi specialist za eksploziva. Pred izkrcanjem v Normandiji je dvakrat uspešno opravil misiji v Franciji, za svoj pogum in požrtvovalnost pa je že v mladih letih prejel zlato odlikovanje odpora proti okupatorju.

Na Dan D se je letalo, v katerem je letel Beyle, znašlo v močnem navzkrižnem ognju, tako da je moral skočiti z višine 120 metrov. Kljub temu, da je bil padalec ločen od svoje enote, je uspel izvršiti zadano nalogo tako, da je razstrelil elektrarno. Po nekaj dneh, ko je izvedel še nekaj uspešnih sabotaž, je padel v kremplje Nemcev.

"Ameriški tovariš"
Joseph Beyrle je v času sedemmesečnega ujetništva zamenjal kar sedem taborišč. Trikrat je zbežal, dvakrat so ga ujeli, medtem ko mu je v tretje uspelo pobegniti iz taborišča Alt Drewitz (danes Drzewice na Poljskem). Bil je januar leta 1945. Krenil je na vzhod in po le nekaj dneh hoda naleten na sovjetsko tankovsko brigado, katero je prepoznal po znamenitem tanku Sherman, sicer ameriške izdelave. Ko so ga vojaki zagledali, je Beyrle dvignil roke visoko v zrak in zakričal: "Ameriški tovariš" – edine ruske besede, ki jih je poznal.

Beyrle se je nekako uspel sporazumeti z vojaki zavezniške vojske in tako poveljnika celo prepričal, da ga v pohodu na Berlin sprejme kot soborca. Rusom je tako ali tako prišel prav strokovnjak za eksplozive, Beyrle pa se je izredno dobro znašel med njihovo opremo, saj je bila ta po večini ameriška. Po vojni je svojim otrokom razlagal, da so vedno, ko so z Rusi popili kozarček ali dva vodke, nazdravljali: "Na Roosevelta! Na Stalina! Na Studebakerja!"

Ranjen, a na poti domov
Po nekaj mesecih v vojski Sovjetske zveze je njegova enota osvojila tudi taborišče, iz katerega je pobegnil. Nekaj dni za tem je bil Beyrle ranjen v bombardiranju nekega mesta, tako da je končal v poljski bolnišnici. Tu ga je priložnostno obiskal maršal Georgij Žukov, se z njim pogovoril preko prevajalca, in mu uredil dokumente za transport na ameriško veleposlaništvo v Moskvi.

Beyrle  je v grozi spoznal, da je bil že dalj časa razglašen za mrtvega, tudi domači so bili obveščeni, da je padel pod streli v Franciji. Svojo identiteto je dokazal s prstnimi odtisi in se le slaba dva tedna pred koncem vojne vrnil na svoj dom v Michigan. Poročil se je leta 1946. Do pokoja je delal kot prometni nadzornik v družbi Brunswick.

Odlikovala sta ga Clinton in Jelcin
Na posebni slovesnosti ob 50. letnici izkrcanja v Normandiji sta Josepha R. Beyrlea v Beli hiši odlikovala Bill Clinton in Boris Jelcin. Vojni heroj, ki je Hitlerja oblegal najprej z zahoda, nato še z vzhoda, je umrl leta 2004 v 82. letu starosti.

Na razstavi v St. Petersburgu je postavljenih na ogled 260 predmetov, ki so vezani na življenje ameriškega in ruskega junaka. V zbirki so tako fotografije, odličja, dokumenti, orožje in tudi telegram, ki je družino obvestil, da je njihov sin čil in zdrav, ter da se vrača domov.

Po besedah vojnega veterana Anatolija Tabunščikova omenjena razstava odraža pomembnost ameriško-ruskega sodelovanja pri porazu Hitlerjevega vojaškega aparata.