Razširjeno mnenje, da so nemški znanstveniki in najbolj izobraženi tehniki po propadu nacizma prostovoljno našli nove domovine, ne drži povsem. Takratni britanski premier Winston Churchill je namreč dal ustanoviti posebno enoto kraljeve vojske, imenovano T-force, ki je še dve leti po koncu vojne na nemških območjih, ki so jih zasedle ameriške, britanske, francoske in ruske sile, iskala najbolj bistroumne glave rajha. Namen je bil dvojen: z novim znanjem obogatiti lastna gospodarstva in dodatno intelektualno opustošiti uničeno nacistično Nemčijo. Marsikoga, ki Nemčije ni želel zapustiti, so Britanci prisilno "evakuirali", so odkrili preiskovalci časnika Guardian v delu narodnega arhiva, ki je doslej veljal za tajnost.

"Po navadi so Britanci brez napovedi prišli v stanovanje ali pisarno Nemca in mu povedali, da ga potrebujejo. Nič mu niso pojasnjevali, tudi identificirali se niso. Čez čas so ga ugrabili, pogosto kar sredi noči, in ga odpeljali. Ti postopki so zelo spominjali na metode Gestapa," pojasnjuje sodelavec britanske vojske, ki je ob koncu vojne sodeloval z organizacijo T-force. Mnogi znanstveniki so za sabo v Nemčiju pustili žene in otroke. Britanci sprva zanje niso poskrbeli, čeprav so ugrabljenim znanstvenikom izplačevali plače. Ker je to mnoge družine prepeljalo v finančno katastrofo, je britanska vlada sklenila družinam ugrabljenih delavcev pošiljati hrano in premog.

Koliko znanstvenikov so Britanci odpeljali, ni znano. Izhajajoč iz poročila britanskega zunanjega ministrstva iz julija 1946 so preiskovali več kot 1.500 nemških znanstvenikov, vojaki pa so imeli ukaz, naj jih iz Nemčije prepeljejo čim prej, "pa naj si to želijo ali ne". Podobno je bilo tudi z drugimi zavezniki; o ugrabitvah, ki jih je izvajala Rdeča armada, je znanega bolj malo, Francija in ZDA pa sta nemške znanstvenike med drugim prepričevali tudi z mamljivimi finančnimi ponudbami in podeljevanjem državljanstev.