Kang Čol Huan ne ve točno, zakaj je moral skupaj z družino pri devetih letih v koncentracijsko taborišče, ve le, da je bilo povezano z dedkom in da se je ta zameril določenim ljudem na oblasti. V taborišču je preživel 10 let, dokler ga niso izpustili po posredovanju družinskega prijatelja.

"Bilo je kot v Hitlerjevem Auschwitzu," se spominja Kang Čol Huan. "Razlika je bila le v tem, kako so ubijali ljudi; Hitler jih je zaplinil, Kim Džong Il je posrkal življenje iz ljudi s stradanjem in prisilnim delom."

Ubijanje kot predstava

Vsak dan je gledal, kako ljudje umirajo v mukah, tudi sam je bil trikrat na robu smrti. Kang Čol Huanova družina je jedla miši, insekte in travo, da je preživela.

Za zapornike so večkrat priredili tudi javno mučenje in usmrtitev. "Večinoma so izstrelili tri naboje; v glavo, prsi in nogo. Včasih so uporabili brzostrelke in izstrelili množico nabojev, s katerimi so izmaličili človekov obraz. Prav tako so ljudi obesili in jih kamenjali, dokler niso zdrobili njihovih teles," se v intervjuju za CNN spominja Kang Čol Huan. Ker mu je uspelo pobegniti v Južno Korejo, si tudi upa govoriti o grozotah Severne Koreje, ki jih je tudi popisal v knjigi Akvariji Pjongjanga. Tisti, ki jim ni uspelo prebegniti, pa morajo še naprej častiti kult Kim Džong Ila in ga množično objokovati.

Tisoči anonimnih zapornikov

Severna Koreja ne priznava, da obstajajo koncentracijska taborišča, koliko ljudi je v njih zaprtih, ni znano. Glede na to, da je Kim Džong Ila nasledil njegov sin Kim Džong Un, pa ni pričakovati, da bi taborišča zaprli. Amnesty International je s satelitskimi posnetki celo dokazala, da so koncentracijska taborišča v Severni Koreji iz leta v leto večja.