Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta se vrnila z meje med Čadom in Sudanom, kjer sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov predala 81 videokamer s prenosnimi računalniki in diski za hranjenje posnetkov.
"Gre za miniaturne, za človeški palec velike naprave, ki jih je mogoče skriti vsepovsod (na primer v zavojček žvečilnih gumijev) in so jih na Kitajskem razvili v vohunske namene, na prostem trgu pa jih je mogoče kupiti za 40 evrov," je povedal Križnar.
Tomo KrižnarMed civilnim prebivalstvom, kjer so kamere, je zdaj manj napadov. V vsako vas je treba spraviti vsaj eno kamero. Pa tudi v zapore, v mučilnice in na morišča.
"Namen kamer je zaščititi dekleta, žene in otroke pred posilstvi, ki so na področjih, prepojenih z vodo in nafto, najbolj zahrbtno sredstvo preganjanja afriških staroselskih ljudstev in spreminjanja demografske strukture prebivalstva. Grozodejstva bodo tako takoj na svetovnem spletu, javnosti pa se zločinci najbolj bojijo," še pravi Križnar.
Kamere sta razdelila po vaseh na frontnih črtah in begunskih taboriščih v Darfurju in Čadu, ki jih napadajo vojske in milice sudanskega predsednika Omarja Mahameda Beshirja, obtoženega največjih zločinov proti človeštvu.
V begunskem taborišču Ore Kossuoni sta najsodobnejše naprave za videonadzor izročila učiteljicam v najrevnejših šolah in jih naučila, kako jih uporabljati. Med njimi tudi eni od žrtev nasilja, ki sta jo identificirala s posnetka, uporabljenega v filmu Dar Fur – Vojna za vodo.