Z bleščicami ovešene dive v vrtoglavo visokih petah, Star Trek oboževalci v oprijetih kostumih posadke Enterpreis, dolgolasi Supermani in krilate vile, z zlato barvo premazani torzi in glave, okrašene z nogami izložbenih lutk – pustni karneval konec junija? Čeprav je videti tako, gre v resnici za parado ponosa v Berlinu, bolj znano kot Christopher Street Day, ki je letos spet privabila vsaj toliko ljudi, kot je prebivalcev Ljubljane.

Parada, ki obenem poteka tudi v drugih mestih po svetu, je posvečena prvemu večjemu uporu proti policijskemu nasilju do istospolno usmerjenih, ki se je zgodil 28. junija 1969 na Christopher Street v New Yorku. Čeprav danes skorajda ni več sledu o prvotnem protestnem značaju, ima 31. berlinska parada kljub temu politični moto: ˝Stück für Stück ins Homo-Glück – Alle Rechte für Alle˝, torej ˝Košček za koščkom do homo-sreče – Vse pravice za vse˝. Aktivisti si med drugim prizadevajo za dopolnitev 3. člena nemške ustave, ki bi moral poleg prepovedi drugih oblik diskriminacije prepovedovati tudi tisto, ki izvira iz človekove spolne identitete.

Čeprav velja Berlin za homoseksualno meko, homofobija še zdaleč ni izkoreninjena. Kaj takšnega kot pred nekaj dnevi v Ljubljani se sicer že dolgo ni zgodilo, vendar še vedno obstajajo ljudje, ki istospolno usmerjene, biseksualce in transseksualce obravnavajo kot bolnike. Kljub pravici do poroke bo verjetno preteklo še precej vode in se zgodilo še precej parad, preden bodo geji in lezbijke lahko denimo posvojili otroka. Kdaj bo kaj takšnega možno v Sloveniji, pa je v tem trenutku sploh nesmiselno razmišljati, saj se očitno brez nasilja ne more zgoditi niti literarni večer v lezbičnem lokalu.