V krvavem obračunu kitajske ljudske armade z demonstranti, večinoma študenti, delavci in intelektualci, poimenovanem tudi "pokol na Trgu nebeškega miru", je 4. junija 1989 umrlo več sto ljudi. Natančne številke niso znane in so odvisne od tega, s kom se pogovarjate. Kitajske oblasti govorijo o največ 300 žrtvah, ameriški tisk navaja okoli tisoč mrtvih, kitajske nevladne organizacije pa trdijo, da je bilo žrtev več kot 3000. V javnosti so še vedno pogosta ugibanja, da je število mrtvih na Trgu nebeškega miru in kasnejših obračunih oblasti z disidenti dosegalo celo številko 10 tisoč.

Poteptana kitajska pomlad
Več tisoč protestnikov je na večtedenskih protestih, ki so vključevali tudi gladovno stavko, od vladajoče komunistične partije zahtevalo uvedbo političnih in gospodarskih reform, ki bi Kitajsko modernizirale ter pripeljale na pot demokracije, spoštovanja človekovih pravic in tržne ekonomije. Zahtevali so tudi politične reforme, s katerimi bi oslabili brezmejni vpliv komunistične partije v družbi in se spopadli s korupcijo, ki jo je razjedala. Protestniki so se delno zgledovali po Sovjetski zvezi, ki je v tem času pod Mihailom Gorbačovom s perestrojko in glasnostjo doživljala preporod in začetek tranzicije v demokracijo.

 

Omenjanje protestov vas na Kitajskem lahko hitro spravi v zapor. © Reuters

Odziv na proteste v partiji ni bil enoten. Nekateri vodilni politiki so bili prepričani, da bodo protestnike zadovoljile obljube o zgolj kozmetičnih spremembah, drugi so odkrito simpatizirali s protestniki ali jih vsaj poskušali razumeti (med njimi je bil generalni sekretar in pripadnik reformne struje znotraj partije Džao Dzijang, ki ga je zaradi stališč čakal hišni zapor), pripadniki trde struje pa so zahtevali končanje protestov za vsako ceno. Partija je bila takrat v zagati, saj je bilo v državi veliko tujih novinarjev, ki so spremljali obisk sovjetskega predsednika Gorbačova v Pekingu, zato so bile oči svetovne javnosti obrnjene na Peking. Kljub vsemu so stališča trde linije prevladala in v drugi polovici maja je že postalo jasno, da bo na Trgu prej ali slej tekla kri. Prvi poskusi obračuna s silo niso bili uspešni, saj so imeli protestniki kar nekaj simpatizerjev tudi v vrstah policije in vojske, vendar so enote, zveste partijskim starešinam v začetku junija uspešno vdrle na Trg nebeškega miru in s tanki, pehoto ter bajoneti začele fizični obračun z neoboroženimi demonstranti.

4. junij navaden dan
Za Kitajce je govorjenje o obračunu še vedno tabu. Kitajska komunistična partija je takoj po dogodku prepovedala tuje medije v državi, izvedla množične aretacije podpornikov protestnikov in popolnoma nadzirala poročanje domačih medijev. Še danes o dogodkih na Kitajskem ne govorijo in 4. junij mine neopažen, na dogodke pa spominja le povečano število policistov, ki patruljirajo na Trgu nebeškega miru. Tradicionalno spominsko slovesnost s prižiganjem sveč za umrle pripravljajo le v dolgoletni britanski koloniji Hong Kongu, ki je zdaj del Kitajske, a je ohranil del suverenih pravic.

Oglejte si video takratnih dogodkov: