Nekoč so ob nevihtnih oblakih v obupu začeli zvoniti cerkvene zvonove, saj so verjeli, da bo njihov zvok pregnal točo. Pozneje so kurili kis in dvigovali dim proti nebu. Že stoletja ljudje iščemo načine, kako ukrotiti divjo silo narave. Danes poskušamo točo obvladati s sodobno letalsko obrambo, pri kateri v oblake razpršujejo srebrov jodid, da bi ledena zrna postala manjša in in bi se škoda vsaj deloma ublažila.
Toča
Toča nastane tako, da se atmosferska vlaga na zelo visokih nadmorskih višinah kondenzira na drobne prašne delce (tako imenovana kondenzacijska jedra) in zmrzne. Če je kondenzacijskih jeder premalo, se na ta redka jedra oprime vedno več zmrznjene vlage, ki tvori točo.
A znanstveniki v resnici (še vedno) ne vedo veliko o tem, kaj se dogaja v oblakih. Zaradi kompleksnosti atmosfere je tudi v 21. stoletju točo še vedno skoraj nemogoče stoodstotno napovedati, prav tako pa znanstveniki do danes niso razjasnili natančnih pogojev, ki bi razkrili, kdaj in zakaj se v enem oblaku razvijejo ledena zrna do velikosti graha, v drugem pa do velikosti teniške žogice.
Protitočna zaščita v Sloveniji
V Sloveniji imamo letalsko obrambo pred točo le na Štajerskem, kjer to počnejo piloti z letališča Edvarda Rusjana v Mariboru. Z enim letalom pokrivajo 4600 kvadratnih kilometrov površin, kar je največja branjena površina v Evropi z enim letalom. Njihovo delovanje financira kmetijsko ministrstvo.
Razlog, da v preostalem delu države takšnega sistema nimamo, je tudi v tem, da so slovenski meteorologi do letalske obrambe pred točo precej skeptični. Čeprav posadka letalske obrambe pred točo (OPT) trdi, da je "obramba pred točo proti vložku financiranja uspešna in ekonomsko upravičen projekt", slovenski meteorologi trdijo, da njihovo delovanje nima pravih učinkov. Kvečjemu je škodljivo, trdijo. Letalski center v Mariboru pogosto javno kritizirajo, ker naj bi zavajal glede učinkovitosti letalske obrambe pred točo.
Štajerska zadruga za obrambo pred točo eGen
Drugače pa trdijo meteorologi v Avstriji. Na avstrijskem Štajerskem imajo kar dve podjetji, ki izvajata protitočno zaščito z letali. Eno je komercialno podjetje Südflug, drugo je Štajerska zadruga za obrambo pred točo.
Zaradi narave terena je verjetnost neviht in toče na vzhodnem in zahodnem Štajerskem zelo visoka. Namreč tja z juga – čez Jadran – pogosto priteka topel in vlažen zrak. Ta je "gorivo" za nevihte, ker topel in vlažen zrak nosi ogromno latentne toplote. Ko ta zrak pride do območja avstrijske Štajerske, se sreča z Alpami. Gorovje deluje kot naravna pregrada, ki prisili zrak, da se začne dvigati. Ko se topel zrak dviguje, se ohlaja. Vlaga v njem se kondenzira v oblake, ob močnem dviganju pa se razvijejo visoki nevihtni oblaki. Pogosto se zgodi, da se s severa ali zahoda hkrati priteka hladnejši zrak. Ko se topla in hladna masa srečata, nastane dodatna nestabilnost – popoln pogoj za burne nevihte. Ker se zrak ne razprši, ampak ga teren in temperatura dobesedno "silita" navzgor, so pogoji za nastanek toče zelo močni. Kapljice in ledena zrna v oblaku krožijo gor in dol in imajo čas, da rastejo – zato je prav na teh območjih toča zelo pogosta in lahko zelo velika. Leta 2023 je toča v Avstriji povzročila milijardo evrov škode.
Obiskali smo Štajersko zadrugo za obrambo pred točo eGen, kjer protitočno zaščito izvajajo z najnovejšimi metodami, ter govorili z njihovimi meteorologi ter piloti.
Njihov cilj je zmanjšati velikost toče. Poletijo pod nevihtni oblak, ki nosi točo, in z generatorjem vanj izpustijo nešteto kristalov srebrovega jodida. Ti delci srebrovega jodida delujejo kot kondenzacijska in zmrzovalna jedra, tako da privabljajo vodno paro ali podhlajene vodne kapljice. Ko se oblikuje začetni ledeni kristal, ustavijo rast z odlaganjem vodne pare, hkrati pa izhlapijo tekoče vodne kapljice. Zgodnje in intenzivnejše nastajanje manjših ledenih kristalov v veliki meri preprečuje rast velikih zrn toče, saj razpoložljivo vlago porazdeli med številne majhne delce, ki padejo na tla kot zrna toče majhnega premera, sneg ali dež. Pojav katastrofalne toče se tako močno zmanjša. Če je v oblaku toča velika 2 centimetra, je lahko s pomočjo srebrovega jodida, ko pade na zemljo, le še v velikosti graha.
Najboljši strokovnjaki in znanstveniki na področju kemije in meteorologije iz vsega sveta hodijo do njih in gledajo, kaj in kako delajo drugače, zakaj je njihov sistem protitočne zaščite boljši. Tudi visoki člani vlade iz Slovenije so si lani ogledovali najsodobnejšo evropsko zaščito pred točo, med njimi je bil tudi predstavnik Kmetijsko-gospodarske zbornice v državnem svetu Branko Tomažič.
Namreč protitočno zaščito na Štajerski zadrugi za obrambo pred točo izvajajo precej drugače od preostale Evrope. Drugi protitočno zaščito izvajajo približno 300 metrov nižje pod oblaki kot oni, Avstralci jo celo nad oblaki ... Štajerska zadruga za obrambo pred točo eGen pa leti neposredno pod nevihtnim oblakom, od tam pa vanj spustijo rakete srebrovega jodida in nevihtni oblak jih gravitacijsko vsrka.
Vsako pomlad v Avstriji preverijo, ali je uporaba letal za protitočno zaščito varna za okolje. To pomeni, da oblasti izmerijo, koliko mikroorganizmov živi v jezerih in naravi, tako na območjih, kjer so z letal spuščali srebrov jodid, kot tudi tam, kjer ga niso. Rezultate nato primerjajo. Težav ni nikoli bilo, dovoljenje so dobili vedno – praktično razlik na območjih, kjer so izvajali protitočno zaščito v primerjavi s tistimi, kjer niso, niso nikoli zaznali. Namreč s srebrovim jodidom poškropijo tako veliko območje, da ko srebrov jodid počasi pade proti tlom, se razprši tako močno, da v resnici sploh ne doseže narave v koncentracijah, bi lahko čemur koli škodile, na Štajerski zadrugi za zaščito proti toči zagotavljajo, da je njihov sistem protitočne zaščite tudi ekološko varen.
Nadgrajevanje protitočnega sistema
Svojo protitočno zaščito neprestano nadgrajujejo, ob tem pa sodelujejo z najboljšimi znanstveniki z vsega sveta. Še leta 1995 so imeli takšen sistem, da je generator izpuščal le goreč plamen. Šlo je za impresiven plamen, vizualni učinek je dajal vtis delujočega zgorevanja – vendar natančni podatki o dejanskih temperaturah v zgorevalni komori niso bili na voljo. Nihče ni znal razložiti, kaj ta plamen zares je.
V Štajerski zadrugi za obrambo pred točo eGen so leta 2001 v sodelovanju s slovenskim Institutom Jožef Stefan razvili generator, ki ga uporabljajo – z nekaj nadgradnjami – še danes. Generator, s katerim pod natančno nadzorovanimi pogoji tlaka in temperature sprožijo srebrov jodid.
Za inovacije na področju obrambe pred točo je v veliki meri zaslužen Josef Mündler, direktor Štajerske zadruge za obrambo pred točo. Je pilot, leteti je začel leta 1987, precej zgodaj v življenju pa je prevzel tudi vodenje zadruge za obrambo pred točo eGen. Njegova prva poteza, ko je prevzel vodenje, je bila, da se je obrnil na različne strokovnjake, da bi izpopolnil in imel najboljšo protitočno zaščito, kar je.
Protitočno obrambo v Avstriji financirajo občine. Določena je cena za hektar neposeljenih in poseljenih površin. Da njihovo občino preletijo s svojimi letali in jih rešijo gromozanske toče, jim plačuje 110 občin (na fotografiji z zemljevidom so označene rumeno). Zanimivo je, da protitočne obrambe ne plačuje občina Semriach, vse okoli njih pa jo. Zato imajo dober razlog. Letala morajo tako ali tako preleteti njihovo območje, kadar letijo proti občinam, ki storitev plačujejo. Zato v Semriachu ne vidijo razloga, da bi plačevali za protitočno obrambo.
Ker je Štajerska zadruga za obrambo pred točo eGen neprofitna organizacija, jim ostane precej denarja, priznajo. Tega pa vlagajo v nov razvoj – raziskave, sodelovanje z najboljšimi znanstveniki na področju, testiranja, izobraževanja članov in usposabljanja, pa tudi v posodobitev letalske flote in nakup najsodobnejše opreme za sledenje nevihtnim celicam. Ravno zdaj se dogovarjajo za nakup šestega letala v njihovi floti.
Meteorolog: "Na lastne oči spremljam, kako letalska protitočna zaščita zares deluje"
V Štajerski zadrugi za obrambo proti toči vse misije že od leta 2018 usmerja doktor meteorologije Satyanarayana Tani. "Tani je najpomembnejši član naše ekipe. Zares smo veseli, da sodelujemo z njim in ga zelo cenimo, je neverjeten znanstvenik," ga predstavi Mündler.
Piloti morajo poleteti naravnost v osrčje nevihtnih oblakov, kjer jih pogoltne tema, vidljivost izgine in orientacija v prostoru povsem odpove. Stik s Tanijem je tako edino vodilo pilotov, saj sami skozi okno kabine ne vidijo prav ničesar. Imajo sicer sistem, ki radarske slike prenaša neposredno v pilotske kabine v skoraj realnem času, a piloti morajo kljub temu stoodstotno zaupati Taniju, ki na tleh spremlja vsak njihov manever, podaja koordinate, kam naj poletijo, hkrati pa s pomočjo dveh vrhunskih radarskih sistemov – enega državnega, ter drugega, lastnega in posebej razvitega v zadrugi – natančno analizira dogajanje v oblaku in na nebu nasploh. Vidi namreč tudi, če so že kakšni drugi piloti – recimo piloti konkurenčnega podjetja ali pa mariborski – poleteli v določen nevihtni oblak. Tako imajo vse enote letalske protitočne zaščite pregled nad gibanjem kolegov in se med seboj usklajujejo. Čeprav vsako podjetje deluje samostojno, so v praksi povezani v skupno mrežo, saj narava ne pozna občinskih ali državnih meja. Vsi imajo isti cilj – čim prej in čim učinkoviteje razbiti uničujočo točo.
Tani je tudi tisti, ki vsako jutro od maja do konca septembra, ko Štajerska zadruga za zaščito proti toči obratuje, pilotom pošlje vremensko poročilo, ki nakaže, kaj jih čaka – zelena pomeni prost dan za pilote oziroma vremensko miren dan brez nevarnosti, oranžna opozarja na možnost razvoja neviht, rdeča pa na skorajšnjo gotovost toče. Če je napoved oranžna ali rdeča, se piloti po navodilih meteorologa odpravijo na graško letališče in v bazi počakajo, da Tani naroči, da vzletijo v nevihtni oblak.
Če slovenski meteorologi v letalsko protitočno zaščito ne verjamejo, pa Tani trdi, da je ciljno usmerjeno zatiranje kondenzacijskih jeder preizkušena metoda za vplivanje na ekstremne vremenske dogodke. "Na lastne oči spremljam, kako letalska protitočna zaščita zares deluje," pravi brez oklevanja. Na zaslonih natančno vidi, kako se parametri oblaka spremenijo pred in po misiji – od gibanja zračnih tokov, razvoja ledenih jeder, pa vse do postopnega razpadanja oblačne mase.
Slovenske meteorologe opozarja, da za napovedovanje vremena in za usmerjanje protitočne obrambe sicer res uporabljajo iste radarske slike, a imajo povsem drugačno strokovno znanje. Dvom v letalsko obrambo je pogosto posledica pomanjkljivega znanja in izkušenj, ne pa pomanjkanja učinkov, meni. Vsak oblak je drugačen in se obnaša drugače – ne moreš vzeti dveh primerov in ju preprosto primerjati, razlaga. Če hočeš razumeti, kaj se zgodi, moraš razumeti fiziko, poudarja. "Mislim, da slovenski meteorologi nimajo dovolj znanja na področju mikrofizike oblakov in operativne protitočne zaščite," se z njim strinja tudi Mündler in slovenske meteorologe vabi, naj pridejo pogledat njihovo delo, da se o učinkih prepričajo iz prve roke.
Pilot protitočne obrambe
Delo pilotov protitočne obrambe velja za eno najnevarnejših nalog v letalstvu. Njihova misija je namreč, da poletijo v srce nevihtnih oblakov, kjer grozijo močni sunki vetra, toča in turbulenca. "Ko vsi drugi piloti zaradi nevihtnih oblakov pristajajo, mi vzletimo," pilot iz Srbije Dalibor Jelisić, ki dela v Štajerski zadrugi za obrambo proti toči, nazorno opiše drznost, ki jo zahteva ta poklic.
Tani sicer poudarja, da če so razmere preveč nevarne – najpogosteje zaradi turbulence – pilotov ne pošilja v nevarne oblake oziroma jih pošlje v varnejši del oblaka. "Varnost je na prvem mestu," potrjuje Jelisić.
"Piloti iz drugih podjetij za protitočno obrambo pogosto dajejo intervjuje o tem, kako se ne boji smrti. A letijo 300 metrov nižje pod nevihtnim oblakom kot mi, poleg tega pa imajo na sebi še padalo. Mi tako ne delamo. Vsi piloti, ki so zaposleni pri nas, imajo doma otroke. Povsem zaupamo pilotu, da tudi sam presodi, ali je prenevarno leteti. Vseeno je najpomembnejše, da se pilot na koncu dneva vrne k svoji družini," Mündler razlaga, da piloti v floti protitočne zaščite niso kaskaderji, ampak ljudje, ki tvegajo življenja, da varujejo vinograde, polja, hiše in premoženje številnih.
Piloti, ki vozijo v flotah protitočne obrambe, so sicer zelo izkušeni, zato ne prihaja do veliko nesreč. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Avstriji zgodila le ena resna nesreča, v kateri je moralo zadružno letalo zasilno pristati in sta bila oba potnika hudo poškodovana.
Prihodnost protitočne zaščite
Bi pa lahko v prihodnosti pilote v protitočni zaščiti kmalu zamenjali brezpilotni letalniki – droni, ugotavlja Mündler. Vsak standardni dron lahko nosi več raket s srebrovim jodidom in jih varno ter učinkovito razprši v oblak. V Ameriki in na Kitajskem to možnost že preizkušajo.
Dejstvo je, da čeprav javnost pogosto dvomi o učinkovitosti letalske obrambe, je za kmete vsaka preprečena škoda neprecenljiva. Mündler poudarja, da je za pilote največja potrditev prav to, da vedo, da so s poletom morda rešili letino ali preprečili uničenje pridelka, ki je marsikje edini vir zaslužka. To pa je, kot pravi, tudi razlog, da kljub nevarnostim in dvomom vztrajajo – ker vedo, da njihovo tveganje ni zaman.
kje so zdej chemtrail “strokovnjaki”. realno je to 0,00001% vpliva na sprosceno energijo v atmosferi. mal se igrackajo, efekta ni. …