Amnesty International je decembra lani v Nemčiji in na Norveškem opravila pogovore s 40 begunkami, ki so potovale prek Turčije, Grčije in Balkana. Vse so dejale, da so se na poti počutile ogrožene, mnoge pa so povedale še, da so v tranzitnih državah doživele fizično nasilje in finančno izkoriščanje ter da so bile prisiljene v spolne odnose s tihotapci, z varnostnim osebjem ali drugimi begunci.
Tihotapci napadajo ženske, ki potujejo same, saj vedo, da so takrat najbolj ranljive; še posebej, kadar jim primanjkuje denarja za plačilo poti, jih silijo v spolne odnose. Vsaj tri ženske so povedale, da so jih tihotapci in tisti, ki so delali s tihotapci, nadlegovali oziroma so nadlegovali druge. Za cenejšo pot čez Sredozemlje ali skrajšanje čakalne vrste za vkrcanje na čolne so zahtevali spolne odnose.
Nadlegujejo jih tudi policisti
Številne ženske so v pogovorih povedale tudi, da so se jih v evropskih tranzitnih centrih dotikali, jih božali ali jih vabili v spolne odnose. Neko 22-letno dekle iz Iraka je Amnesty International povedala, da ji je med potjo v Nemčiji tamkajšnji uniformirani varnostnik ponujal obleke, če bi z njim preživela »nekaj časa na samem«. Nekatere ženske so bile soočene tudi z nasiljem s strani ostalih beguncev ter policije, še posebej, kadar je prišlo do napetosti in so varnostne sile morale posredovati. Več žensk je poročalo tudi, da so bile izpostavljene verbalnemu nasilju in pretepanju s strani varnostnih organov v Grčiji, na Madžarskem in v Sloveniji.
Ženske in dekleta so povedale, da je bilo več tranzitnih centrov umazanih, da so imele omejen dostop do hrane in da nosečnicam ni bila zagotovljena praktično nobena podpora. Poročale so tudi o neprimernih toaletnih prostorih in da so se počutile v nevarnosti, saj stranišča niso bila ločena po spolih. V vsaj dveh primerih so moški opazovali ženske, ko so odhajale v kopalnice. Ena izmed begunk je Amnesty International povedala, da so v nekem zbirnem centru v Nemčiji nekateri begunci opazovali ženske, ko so te odhajale v kopalnice. Nekatere ženske si celo niso upale jesti ali piti, da bi se tako izognile uporabi toaletnih prostorov, kjer se niso počutile varne.
“Sramotno! In to na evropskih tleh!”
Najmanj, kar takšno stanje zahteva, je postavitev dobro osvetljenih, spolno ločenih stranišč in varnih, ločenih spalnih področij, meni Amnesty International. “Te ženske in otroci so pribežali iz nekaterih najbolj nevarnih predelov sveta in prav sramotno je, da so v nevarnosti tudi na evropskih tleh,” izpostavlja Tirana Hassan, direktorica kriznega odzivanja pri omenjeni organizaciji.
Poudarila je še, da se pravzaprav nihče ne bi smel odpraviti na tako nevarno pot. “Najboljši način, kako preprečiti izkoriščanja in zlorabe s strani tihotapcev, pa je, da evropske vlade zagotovijo varne in zakonite poti. Povsem nesprejemljivo je, da se morajo tisti, ki jim pot prek Evrope predstavlja edino rešitev, še naprej soočati s poniževanjem, z napetostmi in negotovostjo.”