„Ko bomo snemali to nadaljevanko, ne želim biti več aktivni politik,“ je Tito naznanil režiserju Veljku Bulajiću, ko je ta prišel k njemu s predlogom, da bi posnel nadaljevanko o njem.

„Ko so njegovi sodelavci to slišali, so prebledeli,“ se spominja Bulajić, ki je režiral tudi Bitko na Neretvi. Tito pa je nadaljeval, da razmišlja, kakšna bo Jugoslavija, ko je ne bo več vodil. „Nastala je dramatična pavza, a na koncu je padel dogovor, da bo to povedal v zadnjem delu nadaljevanke,“ pravi režiser.

Sodelavci tudi niso bili navdušeni nad idejo, da bi v nadaljevanki Tito pripovedoval o svojem otroštvu in materi. „Bil je ikona, božanstvo in niso ga hoteli demistificirati, saj so vedeli, da bi takšna nadaljevanka prikazala Tita kot navadnega človeka,“ je za Jutarnji list povedal Bulajić.

Tito se je res razgovoril o materi in presenetil s podatkom, da je bila zelo verna, pripovedoval je, kako si je žele postati natakar ali pa krojač. Cenil je britanskega premierja Winstona Churchilla, o Stalinu ni želel govoriti, do romunskega diktatorja Nicolea Ceausescuja pa je izražal odkrit prezir.

Ko je leta 1981 postalo očitno, da bo Tito umrl, je padla odločitev, da bodo „Titove spomine“ predvajali po njegovi smrti. A ko je Bulajić predstavnikom komunistične partije pokazal celotno nadaljevanko, so ti protestirali, da je ne sme objaviti. „Nosili boste posledice za takšen prikaz Tita. Ne boste je odnesli zlahka,“ je po besedah Bulajića zagrozila Milka Planinc.

Vodstvo zagrebške televizije je nadaljevanko vseeno predvajalo, direktor pa je Bulajića opozoril, da bo vse v redu, dokler nadaljevanke ne prepove Stane Dolanc, ker „če jo on prepove, bo pa res konec“.