V nedeljo, 26. decembra 2004, je morsko dno ob obali indonezijskega otoka Sumatra stresel potres z močjo 9. stopnje po Richterjevi lestvici, ki je sprožil številne valove, visoke tudi do deset metrov. Pri tem je umrlo več kot 200.000 ljudi, ki so jih med ruševinami iskali še dolgo po katastrofi. Ena tretjina umrlih je bilo otrok, številni preživeli pa so postali sirote. Več kot pet milijonov ljudi je ostalo brez strehe nad glavo in drugih nujnih življenjskih potrebščin. Preživele so po cunamiju ogrožale tudi nemogoče razmere in bolezni, saj so mnoga območja med drugim ostala brez pitne vode.

Po Tajski je zaslediti številne grobove žrtev cunamija. © Grega Prebil

Moč potresa so primerjali s 23 tisoč hirošimskimi bombami, saj so ga čutili tudi v Afriki, vpliv cunamija pa so zaznali tudi na obali Kalifornije.

Gre za eno od najhujših katastrof, ki je prizadela jugovzhodno Azijo. Dan po drami je nesrečnim prebivalcem pomoč začel pošiljati cel svet. Po koncu izrednih razmer pa so se dobrodelne organizacije posvetile psihološki pomoči in podpori pri obnovi opustošenih območij.

V Indoneziji so se preživeli tudi letos spomnili žrtev. Več sto ljudi se je v pokrajini Aceh udeležilo molitev pred skupinskimi grobovi in mošejami.