Več kot šest desetletij so dovoljenje za vpogled v 47 milijonov dokumentov v arhivu v nemškem mestu Bad Arolsen imeli le najožji družinski člani žrtev. Močni pritiski raziskovalcev, še posebno ameriških akademikov, pa so vodili do odločitve, da se arhive odpre za javnost.

V mednarodni sledilni službi Mednarodnega odbora Rdečega križa, ki upravlja z arhivi in obravnava zahteve za vpogled s strani družin žrtev, so dejali, da "lahko zgodovinarji upajo, da jim bo odprtje omogočilo osvetlitev pogleda na žrtve nacizma in holokavsta". Direktor arhivov Reto Meister je dejal, da bodo dokumenti med drugim omogočili preučevanje gibanja zapornikov, izpopolnjevanje podatkov o zapornikih v koncentracijskih taboriščih ter podatke o prisilnih fizičnih delavcih pod nacističnim režimom.

V arhivu je med drugim shranjeno tudi poročilo o usmrtitvi 300 ljudi v koncentracijskem taborišču Mauthausen v Avstriji 20. aprila 1942, kar sovpada z rojstnim dnevom nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja. Kot je zapisano v enem od dokumentov v arhivu, naj bi bil ta poboj darilo poveljnika Mauthausna Hitlerju. Kljub velikemu zanimanju za arhive pa so mnogi zgodovinarji mnenja, da ne gre pričakovati dramatičnih novih odkritij o nacističnem režimu.

V odboru, ki upravlja z arhivi, je enajst držav, ki so morale za odprtje arhivov ratificirati sporazum iz leta 2006. Po letih pritiskov tistih, ki so preživeli holokavst, je odbor spremenil sporazum iz leta 1955 in raziskovalcem omogočil dostop do omenjenih dokumentov. V odboru so ZDA, Izrael, Poljska, Velika Britanija, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Italija, Grčija, Francija in Nemčija.