Nizozemski alpinist Wilco van Rooijen, ki se je rešil z gore K2, na kateri je v tragični nesreči umrlo 11 alpinistov, je povedal, da skupine niso sodelovale med sabo in da je vsak skrbel sam zase, hoteli pa so mu vzeti tudi masko za kisik in vrv. O ravnanju človeka v takšnih izrednih okoliščinah, v kakršnih se je konec tedna znašla mednarodna skupina 25 alpinistov, smo se pogovarjali s slovenskim ekstremnim smučarjem in alpinistom Davom Karničarjem.

Kaj se dogaja s človekom v tako ekstremnih pogojih?

Dejanja in zgodbe, ki se odvijajo na komercialnih odpravah, so drugačna od tistih zgodb, ki jih doživljamo mi. Vse, kar je nespremenljivega, je gora sama po sebi. Verjamem, da ljudje, ki gredo na komercialno odpravo, med katero nato pride do takšnih ekstremnih okoliščin, tako močno hlastajo po preživetju, po lastnem obstoju, da odnosi med njimi izgubijo tisto pravo raven človeka dostojnega. Verjamem, da se v takšnih situacijah dogaja tudi to, da poskušajo vzeti opremo drug drugemu. Vzrok takih neuspelih sestopov je ravno v tem, da so nekateri od njih neizkušeni gorniki, ki za to, da bi prišli na vrh K2, izzivajo srečo.

Kako pomembna je psihična pripravljenost?
Zelo pomembno je, da ima človek plezalske izkušnje na visoki višini, ki jih postopoma pridobiva, in da ve, kako v določenih pogojih funkcionira. Teh izkušenj ljudje, ki v gore rinejo z drugačnimi motivi in jim drugi pripravljajo smer ter pomagajo z vrvmi, nimajo. Ko jim gora vzame to, za kar so skrbeli drugi, postane neobvladljiva. To je podobno, kot bi šel preko oceana s čolnom in bi ti potem ta čoln vzeli. Človeško telo s tretjino kisika funkcionira oslabljeno, in če se, ko gredo stvari narobe, prepustiš strahovom in paniki, te lahko hitro zavede v nepreudarno akcijo.

Kako se v takšnih okoliščinah pravilno odzvati?
Prav sestop je pogosto najtežji, ker si takrat že utrujen. Pomembno je verjeti, da boš zmogel, vedeti, da je treba včasih tudi počakati, in narediti vse, ko nastopijo določeni pogoji. Čeprav v tisti coni (nad 8000 metri, o. p.), ni veliko pogojev za čakanje. Težko je govoriti o točno taki situaciji, kot so jo ti nesrečniki imeli. Prisoten je nagon po preživetju, za varen sestop je treba uporabiti vsa vedenja in izkušnje, ki jih imaš.

Vi z gore načrtujete spust s smučmi. Kako se boste pripravili na podvig?
Že leta 1993 sem po gori plezal dva meseca. To je bila moja prva izkušnja na zares visoki gori, tako da sem se iz nje veliko naučil. Že več let po uspelem vzponu razmišljam o njej, načrtujem. Letos jeseni jo bom šel pogledat. Zelo zapleteni prehodi, kar se smučanja tiče, so pod višino 7000 metrov. Treba se je osredotočiti in se pripravljati, saj je zelo velik uspeh priplezati na vrh in potem razsodno odsmučati navzdol. To je velika mešanica logističnih, tehničnih, psiho-fizičnih in še kakšnih priprav. Sam nameravam še to slabo leto, ki je ostalo, posvetiti pripravam.