Osem hrvaških državljanov, ki živijo na Haitiju, ni poškodovanih in so se javili svojim družinam.

"Bilo je grozno. Vedno več zgradb je porušenih, hoteli so zravnani z zemljo. Mi smo na srečo dobro," je včeraj za hrvaški Večernji list povedala Renata Kasač, sicer iz Osijeka, ki z družino živi v otoški državi. Njen mož, nekdanji policist Davorin Kasač, že več let dela v prestolnici kot elektroinženir Združenih narodov. S staršema sta dva majhna otroka, vsi pa so se že zatekli v bazo ZN.

Družina je imela srečo. Pred gotovo smrtjo jih je rešil sam položaj hiše. "Najhuje je, da ni telefonskih in internetnih povezav. Naša hiša je na ulici Rue de Frer, potres pa nas ni toliko prizadel kot dele mesta proti morju in hribom. Pri nas se je zrušil zid okoli dvorišča, ki meji na sirotišnico," je še povedala Renata.

"Središče, kjer so trgovine in restavracije, je zaprto. Vsi, ki smo lahko, smo se zbrali v bazi Združenih narodov, kjer čakamo. Ljudje s kovčki, večinoma uslužbenci veleposlaništev, ves čas prihajajo. Imamo elektriko na generator in vodo, hrane pa ne veliko. Prijatelj iz francoske policije je prinesel paket, ki vsebuje celodnevni suhi obrok, pojedli smo eno konzervo sardin," še opisuje dogodke. "Vse mi deluje neorganizirano. Nihče ne gre nikamor, vsi so tukaj in se premikajo naokoli. Ukaz je, da se ne sme iti nikamor. Mož mi je povedal, da so po radiu slišali, da se bodo tla še tresla."

Skočil z balkona in se rešil
Med hrvaškimi državljani, ki so preživeli potres, je tudi mlad zakonski par iz Vukovarja, Aleksandra in Milan Kljajić. "Javila sta se na kratko, da sta povedala, da je z njima vse v redu. Povedala sta, da nista ranjena, v mestu pa je grozno," je povedal Milanov oče. Zakonca sta na Haitiju že štiri leta, Milan dela kot inženir, Aleksandra pa v pisarni vodje misije, še poroča Večernji list.

V državi sta tudi dva hrvaška policista v sklopu mirovne misije ZN, specialec Igor Kruljac in pomočnik načelnika prometne policije Tihomir Svatoš. Na misiji sta od maja lani, na tamkajšnji policijski akademiji delata kot inštruktorja. V potresu se nista poškodovala, pomagata pa lokalnim oblastem pri reševanju ponesrečenih in odstranjevanju ruševin.

"Živ sem," sta bili prvi besedi Dražena Rožića, ki se je svoji družini javil šele po dvanajstih urah od potresa. "Skočil sem z balkona. Tukaj je katastrofa, grozno je. Veliko je mrtvih in ranjenih ..." je še povedal, potem pa je bila zveza prekinjena. Rozić že več let dela za ION, mednarodno organizacijo za migracije.

Starša iščeta haitijski siroti
Od trenutka, ko sta ameriška zakonca Kendra in Brett Schlenbaker slišala za uničujoči potres, po spletu brskata za informacijami o svojih dveh otrocih, ki ju bosta posvojila. Pred mesecem je Kendra odpotovala v prestolnico v upanju, da se proces posvojitve otrok Dejennika in Djouvenskyja po treh letih končno zaključi ter ju lahko odpelje v ameriško mesto Bellingham.

Par ima dva otroka, dvanajstletnega Austina in osemletnega Karsona. "To je izjemno dolgo potovanje. Doživljali smo dramo za dramo," je povedala Kendra v sredo.

Njun poskus posvojitve dveh bratov, ki se je začel decembra 2006, je zdaj v slepi ulici. Potres je namreč izravnal prestolnico in za seboj pustil na tisoče mrtvih. Zakonca sta preiskala vsako fotografijo, ki sta jo našla prek spleta, in upata na kakršnokoli informacijo o usodi njunih otrok. Kljub vsemu ostajata optimistična.