Za položaj predsednika se potegujejo štirje kandidati – poleg favorita Roberta Mugabeja še Langton Toungana, Morgan Tsvangirai in Makoni Herbert Stanley Simbarashe.

Sedanji avtoritarni predsednik Mugabe je na oblasti, vse odkar se je Zimbabve, takrat še Južna Rodezija, pred 28 leti osamosvojil od Velike Britanije. Po mnenju analitikov na volitvah ne gre pričakovati večjih sprememb, saj naj bi Mugabe poskrbel, da bo znova dobil večino – tako na volitvah za predsednika kot tudi na ravni parlamenta.

Neverjetne pristojnosti predsednika
Volivci sicer v 150-članski parlament izvolijo le 120 poslancev, ki imajo petletni mandat. Poleg tega 12 poslancev neposredno imenuje predsednik države, deset mest zasedajo plemenski poglavarji, osem pa jih predsednik izbere med guvernerji provinc. Predsednik države je hkrati tudi predsednik vlade, kar mu daje obsežne pristojnosti.

Zimbabve se sooča s hudim nazadovanjem gospodarstva, pri čemer je uradna letna stopnja inflacije 66.000-odstotna, kar je največ v svetovnem merilu. © Reuters

Zimbabvejska opozicija podobno kot mednarodna skupnost opozarja na nepravilnosti, čeprav vlada zagotavlja, da bodo volitve svobodne in poštene. Tako glavna opozicijska stranka Gibanje za demokratične spremembe (MDC) kot tudi neodvisni kandidat Makoni sta Mugabeja in njegovo stranko obtožila poskusov poneverbe glasov. Pri tem naj bi mu pomagale tajne službe, ki naj bi zastraševale volivce in njegovim nasprotnikom preprečevale pojavljanje v medijih. Zdaj že 84-letni Mugabe je celo napovedal, da bo na voliščih prisotna policija, ki bo pri oddaji glasu pomagala volivcem, ki so nepismeni ali telesno šibki.

Revščina in beg možganov

Zimbabve se sooča s hudim nazadovanjem gospodarstva, pri čemer je uradna letna stopnja inflacije 66.000-odstotna, kar je največ v svetovnem merilu. Poleg tega je stopnja brezposelnosti več kot 80-odstotna, prebivalci se soočajo z velikim pomanjkanjem osnovnih živil in življenjskih potrebščin, propada tudi vsa glavna infrastruktura v državi. V času Mugabejeve vladavine je državo zapustilo okoli pet milijonov ljudi, med drugim strokovnjaki, zdravniki, medicinske sestre, učitelji in piloti. Podatki o okuženosti z virusom HIV med odraslim prebivalstvom se gibljejo med 25 in 35 odstotki, sistem zdravstvenega varstva praktično ne obstaja, namesto rešilnih vozil pa uporabljajo volovsko vprego. Leta 2003 je pričakovana življenjska doba v državi v primerjavi z letom 1985 padla za 23 let na zgolj 33 let.

Dolga pot do osamosvojitve
Zimbabve leži na jugu Afrike med Južnoafriško republiko, Mozambikom, Bocvano in Zambijo. Po površini je približno tako velik kot Japonska in ima 13,1 milijona prebivalcev, ki so večinoma anglikanske vere. Nastal je iz nekdanje britanske kolonije Južne Rodezije, ustanovljene leta 1898. Predsednik rodezijske vlade Ian Smith je leta 1978 z zmernimi črnskimi voditelji dosegel sporazum o neodvisnosti države pod oblastjo črnske večine, ki pa ga je Patriotska fronta pod vodstvom Roberta Mugabeja in Joshue Nkome zavrnila. Izbruhnila je vojna med vladnimi silami in Patriotsko fronto. Na konferenci leta 1979 v Londonu so le dosegli sporazum o prenosu oblasti na črnsko večino, Rodezija pa je za kratek čas spet postala britanska kolonija.

Na parlamentarnih volitvah februarja 1980 je večino sedežev dobila stranka Zanu, njen voditelj Mugabe pa je marca postal premier. Aprila istega leta je razglasil neodvisno Republiko Zimbabve. Z ustavnimi spremembami leta 1987 so uvedli predsedniški sistem, Mugabe pa je bil na zadnjih predsedniških volitvah leta 2002 še sedmič izvoljen za predsednika. Ob osamosvojitvi Zimbabveja je bilo skoraj tri četrtine rodovitne zemlje v lasti belih veleposestnikov (4500 belih veleposestnikov je posedovalo 70 odstotkov zemlje). Vlada se je po osamosvojitvi lotila obsežnega preseljevanja črnskih kmetov na zemljo, ki so jo za manjšo odškodnino odvzeli belim lastnikom. Leta 2000 je prišlo v državi še do nasilnih odvzemov zemlje in napadov na bele veleposestnike.